Tiskane izdaje
S prvim valom beguncev v letih 2013−2014 je prišlo v Bolgarijo več deset tisoč ljudi iz arabskih držav. Ker so naleteli na sovražen odnos tako oblasti kot državljanov, Bolgarijo za pot v Evropo izbere le slaba desetina beguncev. Vojska na meji z Makedonijo in ograja na meji s Turčijo ne bi ustavili novega begunskega vala.
Bolgarija je v arabskem priročniku za begunce, ki je objavljen na spletu, na prvem mestu seznama držav, ki naj se jim begunci izogibajo. Po navedbah nemške nevladne organizacije Pro azil vsebuje priročnik izpovedi beguncev, ki so jih Bolgari napadli in pretepli ali jih celo zabodli z nožem in metali z mostov. Čeprav v Bolgariji mnogi menijo, da so begunci namerno pretiravali, to ne spremeni dejstva, da Bolgari nočejo beguncev. Na spletnih forumih se vsak dan širi sovražni govor, proti beguncem pa je bilo tudi več demonstracij. Skupno sporočilo je, da je Bolgarija siromašna krščanska država, ki noče sprejeti beguncev.
Javnosti ni nikoli nihče ničesar vprašal, ker politiki nočejo izvedeti, kakšno je njeno večinsko mnenje. Sociologa Živko Georgijev in Andrej Rajčev ugotavljata, da Bolgari gledajo na prišleke kot na Rome, ker so to edini tujci, s katerimi imajo izkušnje. Večina Bolgarov je zelo negativno nastrojena do romske manjšine, ki predstavlja štiri odstotke prebivalstva, kar avtomatično prenašajo na begunce. Bolgari so v nasprotju s Srbi ali Makedonci desetletja živeli za železno zaveso in niso imeli kontaktov s tujimi kulturami in ljudmi.
Sovražni govor
Njihovo nestrpnost spodbuja dejstvo, da je večina beguncev muslimaske veroizpovedi. Bolgari nacionalno identiteto gradijo tudi na poenostavljenih zgodbah o petstoletnem turškem jarmu in vladavini osmanskega imperija. Na facebooku so številna sporočila: »V Bolgariji nočemo muslimanov, ki so nas 500 let klali kot piščance.« Ali pa: »Pojdite stran! Dovolj problemov imamo že z našimi Cigani, ki se imajo za Rome ali Turke.« Po bolgarskih mestih so izbruhnili nasilni protesti zaradi spora med romskim in večinskim prebivalstvom nazadnje leta 2011, medtem ko so bili Turki, ki jih je okoli deset odstotkov in predstavljajo največjo narodno manjšino, v sociazmu izpostavljeni močni prisilni bolgarizaciji.
Sovražna sporočila so prišla do beguncev, ki uporabljajo najmanj tri vire informacij, če zanemarimo prenašanje informacij od ust do ust. Prvi vir so zapisi na družbenih omrežjih, drugi so ocene tihotapcev, tretji vir pa je priročnik za begunce, ki je objavljen na sirijskem spletnem portalu. Gre za portal, ki je blizu sirskemu predsedniku Bašarju al Asadu, na njem pa begunce opozarjajo, da je bolgarski narod rasistično nastrojen in da v državi nečloveško ravnajo z begunci v taboriščih. V tej zvezi je zanimivo, da Asada podpirajo Rusi, ki so Bolgare osvobodili izpod turškega jarma. Da je življenje v Bolgariji pravi pekel, potrjujejo tudi begunci, ki izpovedujejo o trpljenju, zlorabah in ponižanju.
Bolgarija je bila sprva osredotočena na ustavitev beguncev pri prečkanju njene meje s Turčijo, kjer je namestila dodatne policiste in širi svojo 30 kilometrov dolgo ograjo. Zaradi velikega dotoka beguncev je na svoje štiri mejne prehode z Makedonijo napotila vojake in lažja oklepna vozila. Bolgarska notranja ministrica Rumijana Bačvarova in premier Bojko Borisov sta napovedala, da bo Bolgarija, ki ni del schengna, po potrebi sprejela dodatne ukrepe. Čeprav je Bačvarova prepričana, da so bolgarske meje dobro varovane, to ne velja za tihotapce, ki so med drugim odpeljali v smrt več deset beguncev, ki so jih našli avstrijski policisti v zapuščenem tovornjaku blizu Dunaja.
