Tiskane izdaje
Kakor se je tradicionalna desno-leva ideološka razdeljenost razbila v Franciji in drugod po Evropi, se stara razmerja lomijo v Španiji. Nedavne volitve v Kataloniji so pokazale, da bi lahko konservativnega premiera Mariana Rajoya tudi ob prihodnjih parlamentarnih volitvah na nacionalni ravni ogrozil voditelj stranke Državljani (Ciudadanos) Albert Rivera. Leto 2020 je še daleč, vendar ne manjka preigravanj, ali je 38-letni politik novi španski »Emmanuel Macron«.
Rajoy, če se bo še tretjič potegoval za premierski položaj, se bo težko obdržal, četudi bo dobil končno bitko s Katalonijo: kajti Španija pod njim kaže nemalo demokratično problematične retrogradnosti. Po drugi strani ne manjka razdorov v socialistični stranki Pedra Sáncheza, kakor so videti prešibki Podemos Pabla Iglesiasa. Zato naj bi, podobno kot je novincu Macronu v Franciji uspelo zminirati tradicionalni levico in desnico ter prevzeti oblast, to v Španiji dosegel Rivera, ki se prav tako označuje za naprednega liberalca.
Vzpon v Kataloniji
Državljani, ki izhajajo iz Barcelone leta 2005 in se po katalonsko imenujejo Ciutadans, verjamejo, kot je na spletni strani stranke zapisal Rivera, da »Španija potrebuje novo poglavje liberalnih in evropskih vrednot, v nasprotnem bo zapadla v populizme in nacionalizme«. Na decembrskih volitvah v Kataloniji so kot stranka zmagali, saj je formacijo, ki jo v Barceloni vodi 36-letna zaprisežena unionistka Inés Arrimadas, podprla četrtina volivcev in ima zdaj v katalonskem parlamentu največ, kar 36 poslancev od 135. A ker so po aktualnem volilnem sistemu absolutno večino v parlamentu dobile independentistične sile, četudi jih je podprlo 47 odstotkov volivcev, je logični kandidat za predsednika vlade odstavljeni in v Bruselj prebegli predsednik Carles Puigdemont. Zaradi zapletov z njegovim imenovanjem je zdaj že slišati pozive k vnovičnim volitvam v Kataloniji ...
Po zadnjih javnomnenjskih anketah bi Državljani dobili tudi prihodnje parlamentarne volitve na nacionalni ravni. Medtem ko se ne socialisti ne konservativci, zamazani z aferami, ne zmorejo reformirati in povezati z mladimi volivci: posebno ne z urbanimi in podjetnimi, hočejo Ciudadanos vzbujati vtis, da verjamejo v moderen narod. Kot taki so ostri nasprotniki katalonskega separatizma, ki je od jeseni sprožil nemalo novega španskega nacionalizma. Državljani ga menda ne ostrijo, ampak, kot je Albert Rivera izjavil v nedavnem intervjuju za francoski Le Point, predvsem spoštujejo špansko ureditev po avtonomijah.
Katalonija je po njegovem ena od skupnosti v Evropi z najmočnejšo avtonomijo, neprimerljivo s Korziko v osrednji Franciji ... Nekateri zagovorniki katalonske republike pravijo drugače, in zato tudi v unionistu Riveri, ki je začel poslansko kariero v barcelonskem parlamentu leta 2006, ne prepoznavajo Macrona, ampak bolj Marine Le Pen. Ne povezujejo ga z zdravim domoljubjem, ampak z ekstremnim občutenjem vsega španskega.
Odprto, moderno, meritokratsko?
Albert Rivera, po izobrazbi pravnik, se kot politični lik kaže še mladostnega, zelo aktivnega in dinamičnega, menda razmišlja odprto in po evropsko ter na glas zagovarja meritokracijo. Volivci na levici ga dojemajo manj spodbudno, kot glas »neoliberalizma« brez konkretnega programa. Sam obljublja, da bo poskrbel za korenito ekonomsko in socialno reformo države, v kateri bo jasna ustavna ureditev. Naredil da bo konec korupciji, ločil, kot je treba, veje oblasti in si prizadeval za socialno pravičnost.
Desnica po njegovem razmišlja predvsem makroekonomsko, pozablja pa na izobraževanje, mlade in prekariat, medtem ko bi levica menda le zapravljala, brez razmisleka o proračunski vzdržnosti. Zato bi se Rivera, kot je dejal za Le Point, hotel postaviti ob bok Kanadčanu Trudeauju, Francozu Macronu, tudi Italijanu Renziju ... in delovati kot politik nove generacije, ki gleda naprej v prihodnost, pogumno in reformistično. Španijo bi rad postavil enakovredno ob velike zaveznice: Francijo, Italijo in Nemčijo.
