Tiskane izdaje
Makedonija je včeraj za begunce in migrante dokončno zaprla svojo mejo z Grčijo, iz Bruslja pa so prihajale napovedi o uradnem zaprtju tako imenovane balkanske begunske poti. A beguncev, ki bežijo pred vojnami in obupom, to ne bo ustavilo. nastajajo že nove poti.
Balkanska begunska pot se je odprla lani spomladi, ko so Atene po volilni zmagi levičarske Sirize na grških parlamentarnih volitvah odprle svoje meje za tisoče ljudi, ki so vsak dan prihajali na egejske otoke in hoteli nadaljevati pot proti srednji in severni Evropi. Odprtje grško-makedonske meje se je zgodilo hkrati z zaostrovanjem razmer v Siriji in Iraku ter odprto begunsko politiko, s katero je želela Nemčija za seboj potegniti preostale ključne evropske države, a se to žal ni zgodilo. Nasprotno.
Slabo leto dni pozneje in po tem, ko je po balkanski poti v Evropsko unijo prišlo skoraj 700.000 ljudi, se Evropa pospešeno zapira. Navznoter in navzven. Največjo ceno plačujejo begunci in migranti, ki množično umirajo v Sredozemskem morju. A velika človeška tragedija, ki se dogaja pred našimi očmi in z našo polno odgovornostjo nikakor ne – in ne bo – zaustavila ljudi, ki v begu za življenje poskušajo priti v Evropo.
Pritisk na Turčijo
V politično in varnostno iz dneva v dan manj stabilni Turčiji, kamor hoče Bruselj iz Grčije (in tudi od drugod) »preseliti« več sto tisoč beguncev, že zdaj živi več kot dva milijona in pol sirskih beguncev. Večina jih živi v izjemno slabih razmerah, čeprav je Turčija – tako človeško kot finančno – do sirskih beguncev predvsem v prvih letih vojne pokazala zelo topel obraz. A gostoljubje se je sčasoma »skrhalo«. Le vsak deseti sirski otrok v begunstvu hodi v šolo. Desettisoče jih je prisiljenih v (pol)suženjsko delo. Odrasli begunci so šele na začetku letošnjega leta dobili pravico do dela. Številni begunci, s katerimi sem se v zadnjih dneh pogovarjal na turško-sirski meji, so mi drug za drugim zatrjevali, da za svoje delo dobijo le petino plačila, kot ga za isto delo prejmejo domačini.
Ker je bilo že dlje časa jasno, da se bo obstoječa balkanska begunska pot, na kateri je po podatkih Europola delovalo okoli 30.000 tihotapcev, prej ali slej zaprla, so se že začele odpirati alternativne poti. Popolnoma jasno je, da se bo velik del ljudi, ki bežijo iz sirske vojne, v Evropo kljub zaprtim mejam še vedno poskušal prebiti čez Turčijo; podobno velja za pribežnike iz Iraka in Afganistana. Del se jih bo preusmeril proti tako imenovani sredozemski poti, ki iz Severne Afrike (Egipt, Libija, Tunizija) vodi proti italijanski otokom (Lampedusa, Sicilija) in tudi Malti. Sredozemska pot, po katerih v Evropo večinoma čez Sahel prihajajo begunci in migranti iz podsaharske Afrike, je veliko bolj nevarna in logistično bolj zahtevna od balkanske. Še posebej za begunce iz Sirije in tudi Iraka.
Čez Albanijo v Italijo?
Nastajajo že tudi nove poti. Ena iz Grčije, kjer bo zelo kmalu ujetih več kot sto tisoč ljudi, vodi v Albanijo, kamor je v zadnjih tednih že prispelo nekaj beguncev, ki načrtujejo nadaljevanje poti čaz Jadransko morje v Italijo − v Ancono, Bari, Lecce … Druga možna pot iz Albanije vodi čez Črno goro in Hrvaško naprej proti Sloveniji. Albanska vlada v Tirani že gradi namestitveni center za 10.000 beguncev.
Druga »alternativna« pot iz Grčije proti Srbiji še vedno vodi čez Bolgarijo, ki je bila v zadnjih letih do beguncev − v hudi konkurenci − daleč najbolj neprijazna država. Bolgarski policisti na begunce streljajo. Velikokrat sem naletel na begunce, ki so bili v Bolgariji huje pretepeni ali celo mučeni. Mnogi so več mesecev preživeli v zaporih. A s pomočjo tihotapcev je grško-bolgarsko mejo še vedno mogoče prestopati, nadaljevanje poti proti Srbiji pa ni preveč zapleteno. Ena izmed možnih alternativ je tudi potovanje iz Turčije v Romunijo čez Črno morje in naprej proti Avstriji čez Madžarsko: dokler seveda Viktor Orbán zidu ne postavi tudi na romunski meji.
