Tiskane izdaje
Barcelona – Časa je čedalje manj, samo še 24 dni je od zgodovinskega »9. novembra«, napetosti je zato veliko, svojevrstne zmede pa tudi. Katalonska politika ne kaže enotnosti, preobrati so, pravijo analitiki, še mogoči. Še včeraj zjutraj je bilo brati, da posvetovalnega glasovanja ne bo in so bile v zraku predčasne volitve, potem pa je predsednik Artur Mas razgrnil nov načrt za glasovanje ...
O politični dinamiki v Barceloni smo se še pred nastopom Arturja Masa pred mediji pogovarjali z Martíjem Estruchom Axmacherjem iz vladnega Sveta za javno diplomacijo Katalonije Diplocat.
Nič ni gotovo, še marsikaj se lahko spremeni, bo pa vse bolj ali manj jasno v kratkem.
Predsednik Mas je že večkrat ponovil, kako hoče, da bi bilo posvetovalno glasovanje usklajeno z zakonodajo, naj bo mednarodna, španska ali katalonska. Za zdaj je videti, da bo to težko doseči. Po eni strani je jasno, da po španski zakonodaji ni mogoče izpeljati glasovanja, po drugi pa v stranki Republikanska levica Katalonije (ERC) in tudi v organizaciji Narodna skupščina Katalonije (ANC) zelo pritiskajo, da ga je treba organizirati. Na neki točki se bo treba politično odločiti in reči: zavedamo se nezakonitosti, a bomo vseeno vztrajali. [Oziroma ponuditi novo rešitev, kar je Mas storil včeraj.]
Ustavno sodišče je pred nedavnim začasno prepovedalo, da bi lahko Katalonci 9. novembra glasovali o svoji prihodnosti?
Da, prepoved je začasna, vendar pa iz izkušenj z ustavnim sodiščem vemo, da lahko traja tudi pet let do dokončne odločitve. Ustavno sodišče se je resda že sestalo prejšnji teden in bi, če bi hotelo, lahko umaknilo začasno prepoved, kar pomeni, da bi katalonska stran do njegove dokončne odločitve nadaljevala s pripravami na posvetovanje. Seveda tega niso storili, čeprav bi lahko odgovorili zelo hitro, kakor so se urgentno sestali, da so prepovedali posvetovalno glasovanje. Odgovor morajo podati v petih mesecih, ko jo prepoved bodo bodisi umaknili bodisi ohranili. Tega časa seveda ni več.
Kakšno je ta hip javno mnenje? Koliko Kataloncev hoče glasovati?
Zadnja raziskava, ki so jo opravili pri Centru za javnomnenjske raziskave – resda je vladni, a mu zaupam –, je pokazala, da je za referendum 70 odstotkov Kataloncev. V parlamentu je odstotek še višji: 79 odstotkov poslancev je glasovalo za zakon o posvetovalnem glasovanju, med občinami je delež daleč večinski: 97-odstotni. Tudi priljubljeni športniki javno podpirajo, da bi Kataloncem morali dovoliti glasovati, ne samo Guardiola, ampak tudi Xavi ... 11. septembra se je udeležil množičnega zbora.
Da kampanja je močna (za njo stojijo organizacije, kot so Katalonska narodna skupščina, Òmnium cultural ...), prave Ne kampanje pa v resnici ni.
V nedeljo ob španskem nacionalnem prazniku so ne vzklikali ljudje, ki so se v Barceloni zbrali na Trgu Katalonije.
Po uradnih podatkih barcelonske policije jih je bilo 38.000, kar je precej manj kot 11. septembra, ko je ob 300. obletnici izgube neodvisnosti v V kot viktorija sestavilo skoraj dva milijona zagovornikov glasovanja.
Po podatkih organizatorjev in španske vlade jih je v nedeljo prišlo še več kot 38.000, po nekaterih drugih pa jih je bilo samo med 13.000 in 16.000. Poteka prava vojna številk. 11. septembra jih je bilo, po uradnih podatkih, 1,8 milijona. V nedeljo bo nov shod zagovornikov neodvisnosti na Trgu Katalonije. Rekel bi, da jih bo prišlo še celo več.
Ne kampanje je premalo, opozarjajo neredki.
Zato je ni, ker Kataloncem v Španiji ni dovoljeno, kar je Združeno kraljestvo dovolilo Škotom. Tam sta se obe strani pogovarjali in sta predstavili svoje argumente. Pri nas pa vse, ki so proti neodvisnosti, postavljajo med tiste, ki so proti glasovanju, kar ni res. V takšni zmešnjavi ni možna razprava, denimo, o ekonomskih in drugih posledicah neodvisne Katalonije. Vse se konča takole: Barcelona pravi: Hočemo glasovati, Madrid odgovarja: Ne, ne smete. No, slišimo tudi grožnje, kako da bo Katalonija za vedno ostala zunaj Evropske unije in ne bo smela uporabljati evra ali kako ne bo sposobna poskrbeti za pokojnine.
Ljudje iz Madrida pravijo, da ni mogoče primerjati Katalonije s Škotsko, ko pa imajo Škoti mnogo manj avtonomije v Veliki Britaniji, kot je imajo Katalonci v Španiji.
Zagotovo so področja, na katerih imajo tudi več avtonomije. A četudi imajo morda res manj pristojnosti, to še ne pomeni, da se motimo, ko trdimo, da se Madrid vede čedalje bolj centralistično, in da gleda nazaj v preteklost, namesto da bi zrl naprej. Katalonija ima vse manj pristojnosti in ne čedalje več.
Brati je, da španski premier Mariano Rajoy te dni vendarle ponuja dialog.
Nekako takole pravi: Vedno sem se pripravljen pogovarjati z Masom, o vsem, razen o glasovanju. Prejšnji konec tedna je tudi dejal, kako bi se hotel pogovarjati z njim, a kaj, ko ne ve, kdo vodi Katalonijo. Kar ni zelo prijazno. Njegova ponudba za dialog je lažna. Španska vlada se tako vede že ves čas, nič se ni spremenilo.
Kako vpliva na razpoloženje v Kataloniji »afera Pujol«?
Afera je korupcijska, koliko je v njej res korupcije, bomo videli. Jordi Pujol je že priznal, da je po očetu podedoval določen denar, ki ga je imel na računih v Švici in ga ni prijavil. Če je samo to njegov greh, potem verjetno niti ne gre za korupcijo; za zdaj pa še ni tudi povsem jasno, kako so v afero vpleteni sinovi ... Seveda ni prijetno, da je to naredil nekdo, ki je bil kar 24 let predsednik Katalonije, posebno, ker je ves čas opozarjal na etiko in je pogosto dajal lekcije državljanom. A verjetno ni naključje, da je škandal izbruhnil prav sedaj, španske oblasti so morale že leta vedeti za dediščino. Ne verjamem, da jim je uspelo doseči cilj: odvrniti Katalonce od glasovanja. Ljudje so resda jezni, vendar pravijo, kako je treba graditi prihodnost in poskrbeti, da v prihodnje tovrstnih afer ne bo več. Zelo dvomim, da bomo čez dvajset let kaj takega očitali Arturju Masu. Seveda ne moremo biti nikoli povsem gotovi, toda mislim, da je zelo pošten politik, kar luteranski.
Če bi se vendarle pokazalo, da 9. novembra ne bo glasovanja – recimo, da je to še vedno mogoče –, ampak bi Artur Mas razpisal predčasne volitve, na katerih bi nato odločali o neodvisnosti ..., kako bi se odzvali ljudje?
Nekateri bi bili zagotovo razočarani, frustracij ne bi bilo malo, kajti Katalonci želijo glasovati. Sprejeli bi alternativo, vendar bo morala biti zelo jasno razdelana: z datumom volitev, ki ne bi smel biti preveč odmaknjen v prihodnost, prav tako bi moralo biti jasno, ali bodo stranke, ki se zavzemajo za neodvisnost, na volitvah nastopile skupaj – s podporo vseh javnih osebnosti in civilnih združenj –, ali se bo v tekmo spustila vsaka zase, vendar po dogovoru, da bo imela v programu zapisano zavzemanje za neodvisnost. In seveda bi jim morali razložiti rezultat: kako postopati, če bi bil delež podpore neodvisnosti, na primer 65-odstotni? Bi se šli pogajat v Madrid – ni zelo verjetno, da bi ta pristal na dialog – ali bi se odločili za enostransko razglasitev neodvisnosti?
Da bi ljudje 9. novembra rekli ne, ni mogoče. Kako kažejo ankete?
Kakih 54 in 55 odstotkov jih je za neodvisnost, 44 ali 45 odstotkov pa proti. Kar pomeni, da bo na koncu jasno zmagal da. V vsakem primeru, če bo da dvojni ali samo enojen [Naj Katalonija postane država? In če da, ali naj bo neodvisna?], bomo morali v Madrid. Če se osrednja vlada ne bo hotela pogajati, ločitev ne bo prijateljska, kar bo pomenilo nemalo novih zapletov in frustracij.
