Begunci in razpoke med vzhodom in zahodom

Podobno kot je grška kriza poglobila razpoke med severno in sredozemsko Evropo, med kreditodajalci in kreditojemalci, begunska kriza kaže razlike med evropskim zahodom in vzhodom. Ta zadnji se kaže kot bistveno manj toleranten in bolj ksenofoben.

Najbolj izstopajoča primera sta Orbanova Madžarska, obnaša se, kakor da gre za okužbo, ki grozi zdravemu madžarskemu tkivu, in Slovaška z diskriminatorno, rasistično logiko odbiranja kristjanov. In čeprav so se v zadnjih dneh stališča Poljske in Češke nekoliko zmehčala, prevladuje netolerantnost vzhodne Evrope scela. Tudi zahodna Evropa je v tej krizi mučno odpovedala: od nemočne komisije, inertnosti Britanije, dekadence Francije. In vendar je vzhod odpovedal popolnoma. Ta del sveta, ki je leta 1989 slavil »vrnitev v Evropo«, odprtost meja in svobodo gibanja, zdaj to isto, kar je bil izkusil sam, odreka Neevropejcem.

Dvojna merila

Ne glede na drugačno tradicijo vzhodne Evrope, ki pozna množično izseljevanje – po vstopu v EU sta emigirala dva milijona Poljakov – priseljevanje pa mu je docela tuje, je ravnanje osupljivo. Solidarnost je bila najbolj prepoznavni zaščitni znak Poljske, četrt stoletja po zlomu kominizma od tega duha ni ostalo nič. Pod pritiskom domačega javnega mnenja, večinoma belopoltega, krščanskega volilnega telesa, vzhodnoevropske članice nasprotujejo obveznim kvotam in so pripravljene sprejeti kvečjemu peščico ljudi, »ki so podobni nam«.

Skoraj tričetrtine Poljakov nasprotujejo kvotam, kot jih je predlagala evropska komisija, dve tretjini Madžarov sta prepričani, da predstavljajo begunci »grožnjo« za njihovo državo. Podobno je v Baltiku, kjer so Estonija, Latvija in Litva spregledale lastno zgodovino, ko so tisoči bežali v skandinavske države, predvsem na Švedsko, ali ko je ob ukrajinski krizi trojica terjala evropsko solidarnost. Prav tako je pozabljena evropska pomoč v obliki strukturnih fondov in to, da so države tako imenovane višegrajske skupine veliko pridobile z migracijami lastnega prebivalstva po pridružitvi Uniji leta 2004.

Izstopajoč primer je velika, 40-milijonska Poljska. Je pred volitvami, kar razmere dodatno obremenjuje, vladajoča garnitura, ki bo oktobra verjetno izgubila, je previdna. Po začetni brezkompromisnosti je s poglabljanem krize postala retorika malce spravljivejša, Poljska se je začela spraševati, ali ne si močno osramotila v Evropski uniji, ali lahko vnaprej tišči glavo v pesek. Premierka Ewa Kopacz govori o moralni obvezi za begunce, čeprav da je država preveč revna, da bi lahko sprejela ekonomske migrante. Vlada v Varšavi je za zdaj pristala na sprejem 2000 ljudi, v skladu s predlogom komisije bi jih morala sprejeti 9200 ljudi. Eden od razlogov za skrajno previden pristop o priseljenskem in begunskem vprašanju je javno mnenje. Tema je za Poljake kontroverzna, javnost je razdeljena.

Triinpetdeset odstotkov Poljakov (raziskava CBOS, opravljena junija) nasprotuje sprejemu beguncev, hkrati druga anketa, ki so jo izvedli septembra, kaže, da več kot 50 odstotkov vprašanih zagovarja pomoč beguncem. Po anketi, ki jo je objavila Gazeta Wyborcza, je skoraj ena tretjina odgovorila, da bi morala država sprejeti čim manj prišlekov, namreč najmanj, kolikor je sploh možno. Poljaki bi izrekli dobrodošlico Američanom, Čehom in Nemcem, na pa arabskemu in turškemu prebivalstvu. Zaradi sovražnega govora in anonimnih izjav na spletu, naj Poljska ponovno odpre Auschwitz, pošlje begunce tja, je generalni tožilec odredil preiskavo. Sovražnost, uperjeno zoper priseljence, je bilo iz ust rock zvezdnika in predsedniškega kandidata Pawla Kukiza slišati že v spomladanski kampanji.

Medtem ko je Cerkev pozvala župnije, naj pomagajo vsem ne glede na veroizpoved, je nedavno izvoljeni predsednik Andrzej Duda iz opozicijske stranke PiS, o skupini kristjanov, ki so poleti prišli na Poljsko s pomočjo fundacije Estera, izjavil: »Kulturno so nam blizu ...« Favoriziranje kristjanov omenjajo tudi drugi predstavniki stranke. Govorica je v nasprotju z ženevsko konencijo, ki prepoveduje vsakovrstno diskriminacijo. Sankcij ni.

Pred volitvami

Premierka te dni obtožuje ksenofobije in protievropskosti opozicijsko konservativno stranko Pravo in pravičnost, ki ji na oktobrskih volitvah dobro kaže. Političarka vladajoče stranke Državljanska izhodišča je v parlamentu prst uperila v Jaroslawa Kaczynskega, da pet tednov pred volitvami kuje politični kapital. Rekla je, da se je ravno ta stranka, ko je bila na oblasti pred desetimi leti, pogajala o lizbonski pogodbi, ki je postavila okvir migracijski politiki. Kaczynski se sklicuje na suverenost, pridiga, da vlada ne bi smela podleči zunanjim pritiskom in sprejeti odločitev brez strinjanja poljskih državljanov, razlaga o nevarnosti, ki da bi jo prišleki pomenili za poljsko državo. Po zadnji raziskavi, ki jo je objavil Radio Polska, je 56 odstotkov Poljakov prepričanih v zmago konservativne stranke Pravo in pravičnost na parlamentarnih volitvah 25. oktobra.

Zunanji minister Gregorz Schetyna v četrtek ni imel odgovora na vprašanje, koliko beguncev je pripravljena sprejeti država. Zatekel se je na evropsko raven, omenjal dvostopenjsko odločitev: najprej naj bi notranji ministri držav članic izoblikovali okvir, nato naj bi bile odločitve sprejel evropski svet. pred koncem pogajanj nihče noveč govoriti o številkah.

Liberalni pogledi

Vtem ko konservativni mnenjski voditelji pozivajo k zapiranju meja, liberalni mediji apelirajo na vlado, naj vendar pokaže pripravljenost za sprejem večjega števila ljudi. Gazeta je problematizirala »poljsko ksenofobijo, ki se širi po Evropi«, opozorila na »krepitev protiprisejenskih predsodkov, ti opravičujejo negativno razpoloženje zoper Poljsko in poljske priseljence v drugih državah«. Po prepričanju najuglednejšega poljskega dnevnika si država že dolgo v EU ni zadala tako bolečega avtogola.