Begunci na pragu azilne hiše iz kart

Bruselj – »Dublin je mrtev!«­ Tako se je glasila pogosto ­izrečena kritika evropskega­ azilnega­ sistema, ki je med ­zaostritvijo begunske krize v poletnih mesecih povsem ­odpovedal, saj ga je prehitel razvoj dogodkov.

Ali skupni evropski azilni sistem sploh obstaja? V praksi ga skorajda ni, v teoriji obstajajo njegovi temelji. Vsaka od 28 članic ima svojo politiko, zmogljivosti in zgodovinske izkušnje, ki vplivajo na njeno ravnanje v praksi. Skupni evropski azilni sistem je politični cilj vsaj od sklepov evropskega sveta leta 1999 v Tampereju na Finskem. Deset let pozneje so sledile smernice iz Stockholma za večjo integracijo. Logika je bila: odprava nadzora na notranjih mejah schengenskega območja zahteva skupno politiko na področju azila, priseljevanja in vizumov.

Tako naj ne bi le bolje upravljali priseljevanja glede na demografski položaj, marveč tudi zagotovili obrambo pred nezakonitim priseljevanjem, boljši nadzor zunanje meje, partnerstva z državami izvora.­ Cilj iz Stockholma je bil, da bi vsakemu posamezniku v vsaki članici morala biti zagotovljena enaka obravnava in da bi se enaki primeri prosilcev v vsaki članici končali enako. Doslej sprejeto zakonodajo EU sestavlja pet uredb in direktiv, ki naj bi zagotovile enake standarde bivanja prosilcev, primerljive postopke, razčistile vprašanje pristojnosti za obravnavo­ prošnje.

Razvpita uredba

To vprašanje je bistvo razvpite dublinske uredbe, ki temelji na načelu, da je za obravnavo najprej pristojna članica, v kateri je begunec prvič stopil na evropska tla. Dopolnjuje jo uredba o ­Eurodacu, s katero je bila vpeljana baza podatkov prstnih odtisov. Ti naj bi bili odvzeti beguncem v državi vstopa v EU. Sistem naj bi preprečeval večkratno razširjanje prošnje za azil in razdelil postopke med državami članicami. Brez registracije in odvzema prstnih odtisov v prvi vstopni državi dublinski sistem namreč ne more delovati niti na papirju.

Kljub postopni »evropeizaciji« azilnega prava so cilji ostali daleč od uresničitve in EU je med krizo končala v veliki zmešnjavi azilne krpanke, sestavljene iz 28 članic. Znamenja polomije so bila očitna že pred izbruhom krize. Sam dublin ni bil zasnovan kot delitev bremen, marveč kot mehanizem za odločanje, katera članica mora obravnavati begunca. Poleg tega naj bi preprečeval pojav, ki ga v politiki in stroki imenujejo azilni »šoping«. Praksa je pokazala, da se begunci odločajo za prošnje za azil v članicah, v katerih imajo največ pravic in najbolj izdatno pomoč.

Ena od glavnih kritik dublina je bila, da ureditev najbolj obremenjuje sredozemske države na zunanjih mejah, denimo Grčijo, Italijo in Malto. Statistični podatki govorijo drugače, saj je bilo največ prošenj za azil vloženih v severnih članicah na čelu z Nemčijo. V zadnjih letih se je pokazalo, da vstopne države niso imele dovolj administrativnih in finančnih zmogljivosti za obravnavo množice­ beguncev po pravilih EU. Ti so se pogosto, denimo z juga Italije, odpravili proti severu, s tiho privolitvijo tamkajšnje oblasti.

Velik zalogaj

Posebna zgodba je Grčija, v kateri so mednarodne organizacije, visoki­ komisariat Združenih narodov za begunce in Amnesty International, kritizirale dolge postopke, nepriznavanje pravice do azila in slabe bivalne razmere. Zato je evropsko sodišče za človekove pravice leta 2011 onemogočilo vračanje beguncev iz drugih članic v Grčijo. Še več, Atene v zadnjem obdobju skorajda niso več registrirale beguncev, saj je prihod več deset tisoč ljudi za osiromašeno državo z množico otokov prevelik zalogaj.

Četudi je politika vračanja beguncev v vstopne države temelj azilnega sistema, v praksi ni zaživela. Nemčija je leta 2013 od okoli 130.000 prosilcev za azil hotela izpeljati 24.847 vračanj. Na koncu jih je bilo izpeljanih le 4316. Razlogi so bolezni, logistični zapleti, beg ... Ena od letošnjih prelomnic je bila odločitev Nemčije, da Sircev ne bo vračala v druge dublinske države. Skoraj vsi Sirci so upravičeni do azila in zlorabe niso verjetne. Poleg tega diskrecijska klavzula v dublinu omogoča vsaki članici, da sama prevzame obravnavo begunca.

Če bi sodili zgolj po statistiki, levji delež obravnave beguncev poteka le v nekaj članicah. Lani je bilo v petih članicah vloženih 72 odstotkov prošenj. Ni naključje, da se je ob letošnjem begunskem valu sistem podrl in da so države začele obtoževati druga drugo kršitve pravil. Tudi evropska komisija, ki v EU deluje kot varuh pogodb in zakonodaje, s precej grenkobe ugotavlja, da je izvajanje prava Unije na področju azila – skromno. Zgolj prejšnji teden je sprožila 40 postopkov proti 19 članicam, tudi Sloveniji, ker ne izvajajo pravil.

Kako se bo EU poskušala izvleči iz azilne krize, še zdaleč ni jasno. Razumljivo je, da Bruselj mora vztrajati pri izvajanju evropske zakonodaje, četudi ni primerna za krizo takšnih razsežnosti in je bila že pred njeno zaostritvijo le črka na papirju. Zato, denimo, tako v evropski komisiji kot v vodilnih članicah opozarjajo, da bi morali izvajati pravila o registraciji beguncev, saj bo sicer spodkopana verodostojnost sistema. Tudi ljudi, ki v Evropi niso upravičeni do azila, bi morali vračati v domovino, da odločitve o njihovem statusu ne bi bile birokratsko opravilo, ki ga nihče ne upošteva.

Vsaj nekaj prožnosti je EU pokazala z odločitvijo o premeščanju 160.000 beguncev iz najbolj obremenjenih članic, predvsem Grčije in Italije. To je nekakšna nadgradnja dublina, saj presega njegovo načelo o odgovornosti vstopne države za begunca. Z modelom »hot spots« naj bi begunce ob prihodu v EU vestno registrirali in nato premeščali. Težav bo najbrž veliko, saj begunci ne bodo z veseljem odhajali v nezaželene države, denimo na vzhod Evrope. Tako kot pri vseh drugih azilnih vprašanjih bo največja preizkušnja izvajanje v praksi.