Beograd znova bližje Moskvi kot Bruslju

Srbske predsedniške volitve niso povsem brez teže. Čeprav ne prinašajo oblasti, lahko prinesejo spremembo razmerja sil, kar prej ali slej vodi k spremembi oblasti. Najmočnejši politik v državi je tudi zaradi ruskega vmešavanja pred dilemo, ali naj podpre kandidaturo aktualnega predsednika ali ne.

V taboru vladajoče koalicije se še niso odločili, ali naj Aleksandar Vučić podpre Tomislava Nikolića ali ne, ker zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da aktualni predsednik ni izbira, ki prinaša zanesljivo zmago nad predstavnikom opozicije v drugem krogu predsedniških volitev. Nikolić je s pasivnostjo in nepremišljenimi izjavami poskrbel tako za padec lastnega ugleda kakor tudi ugleda predsedniške funkcije. Dodatni problem so koalicijski partnerji naprednjakov na čelu s prvakom socialistov Ivico Dačićem, ki so lojalni Vučiću, ne podpirajo pa Nikolića.

Putin podpira Nikolića

Srbska zunanja politika je bila leta 2012, ko je Nikolić prevzel predsedniško funkcijo, Srbska napredna stranka (SNS) pa je s socialisti oblikovala prvo vlado, kar 99-odstotno skladna z zunanjepolitičnimi ukrepi in deklaracijami EU. Po zadnji raziskavi beograjske agencije ISAC Fund je bila skladnost lani le še 64-odstotna. Beograd ni pripravljen slediti Bruslju, ko gre za politiko proti Rusiji in Kitajski. Srbija lani tako ni podprla niti humanitarne deklaracije EU, ki je obsodila eskalacijo nasilja v Alepu.

Srbija je v Združenih narodih glasovala tudi proti resoluciji o stanju človekovih pravic na Krimu. Ker se je Beograd zaradi anologije s Kosovom doslej izogibal podpori ruske aneksije Krima, so v Kijevu ocenili, da si je Srbija s spremembo stališa streljala v lastno koleno. Po mnenju analitikov je v igri vse večja odvisnost Beograda od Moskve, čeprav je uradna mantra oblasti, da je za Srbijo optimalna krepitev odnosov z Rusijo in pristopanje k EU. Za lase je očitno privlečena tudi trditev Beograda, da ne Moskva ne Bruselj ne pogojujeta poglabljanja odnosov s spremembo srbske zunanje politike.

Vpliv Rusije se povečuje, interes za evropske povezave pa upada. Za ohranjanje dobrih odnosov z Moskvo sta bila zadolžena Dačić in Nikolić. Prvi je ostal v vladi tudi po zaslugi ruske podpore, predsednik Vladimir Putin pa je pismo podpore namenil tudi Nikoliću. V srbski javnosti Putinova podpora Nikolića ni odločilnega pomena, krepi pa njegov položaj v SNS. Vučić ima vse manj maneverskega prostora, da bi Nikoliću odrekel podporo stranke. Ker bi lahko Nikolić izgubil predsedniške volitve, kar bi lahko zamajalo tudi Vučićev položaj, niso izključene nove parlamentrane volitve, ki bi zmanjšale tveganje.

Zaradi zastoja v pristopnih pogajanjih z EU Vučić tudi čedalje težje gradi fasado proevropskega politika, komunikacijo z Moskvo pa prepušča Dačiću in Nikoliću. Vajeti bo moral prej ali slej vzeti v svoje roke, če bo hotel pridobiti Putinovo naklonjenost. Na predsedniških volitvah bo za zmago pomembna tudi domoljubna in proruska javnost, tako da tega dela volilnega telesa ne gre ignorirati. Ključni bi lahko bili zmerni domoljubi in rusofili, ki niso protievropsko nastrojeni.

Hrvaška najboljši sovražnik

Srbski mediji tudi špekulirajo, da se bo za predsedniško funkcijo potegoval kar Vučić sam. Po rezultatih ankete časnika Politika in agencije Faktor plus bi lahko Vučić zmagal že v prvem krogu, v vsakem primeru pa bi Nikolića premagal v drugem krogu. V primerjavi z drugimi potencialnimi kandidati je Nikolić v drugem krogu izenačen z Vukom Jeremićem, v boju z ombudsmanom Sašo Jankovićem bi dobil 62 odstotkov glasov, z Ivico Dačićem 58, s prvakom radikalcev Vojislavom Šešljem pa 52 odstotkov glasov. Če bi se v drugi krog uvrstil Vučić, bi vse potencialne protikandidate za šefa države krepko premagal. Dobra polovica anketirancev je tudi odgovorila, da je Vučić med vsemi politiki naredil na njih najmočnejši vtis, daleč zadaj pa mu sledijo Nikolić, Šešelj in Dačić. Na predčasnih parlamentarnih volitvah bi več kot polovica volivcev glasovala za SNS, sledili bi socialisti in radikalci, parlamentarni prag pa bi prestopili še Dovolj je bilo in Demokratska stranka.

Šešelj je začel predsedniško kampanjo tudi v skupščini, kjer se je zavzel za oblikovanje skupščinskega odbora, ki naj bi raziskal politično ozadje atentata na premiera Zorana Đinđića. Če bodo odbor ustanovili, se bodo morali pred njim zagovarjati Đinđićevi neposredni sodelavci, ali bo ustanovljen ali ne, pa je odvisno od Vučića in njegove ocene, ali bi mu lahko predlog njegovega nekdanjega poličnega mentorja kakor koli koristil. Ker ni želel prepustiti mikrofona Šešlju, se je tudi Nikolić zavzel za ustanovitev ekspertne skupine, ki bi vzela pod drobnogled Đinđićev umor. Absurdno v tej zgodbi je, da se za preiskavo ozadja atentata zavzemata tista dva politika, ki sta bila vidno zadovoljna z likvidacijo prvega demokratično izvoljenega srbskega premiera.

V predsedniški predvolilni kampanji v Srbiji prevladuje odločitev, da je Hrvaška prava izbira za najboljšega sovražnika. Populistična politika ni možna brez dobro izbranega zunanjega sovražnika. Kosovo se je iztrošilo, drezanje v BiH pa bi bilo preveč tvegano. Hrvaška je idealna izbira tudi zaradi hrvaške politike, ki zagotavlja argumente o Hrvaški kot državi, ki je obremenjena s kompleksom Srbije. Beograd gradi predvolilno kampanjo na konstrukciji o poslabšanju položaja Srbov v državah regije. Na roko mu ne gre, da je trojica kreatorjev zunanje politike (premier Andrej Plenković, predsednica Kolinda Grabar-Kitarović in zunanji minister Davor Ivo Stier) spustila žogo, vendar bodo tudi na Hrvaškem še letos lokalne volitve. Kmalu se bo pokazalo, ali bo Zagreb uspel umiriti napetosti in zavarovati državljane srbske nacionalnosti.