Tiskane izdaje
Berlin – Nemčija se pripravlja na najmanj 650.000 beguncev iz vsega sveta, morda tudi precej več. Celo pri pristojnem visokem komisariatu Združenih narodov od drugih evropskih držav zahtevajo razbremenitev države, ki skupaj s Švedsko prevzema levji delež iskalcev političnega zatočišča na stari celini.
Tudi za visokega komisarja OZN ni sprejemljivo, da Nemčija in Švedska prevzemata skoraj polovico ljudi, ki v Evropi iščejo zatočišče, pri tem pa António Guterres omenja predvsem tiste, ki v strahu za življenje bežijo iz sredozemskih in drugih kriznih žarišč. Kar 40 odstotkov iskalcev političnega zatočišča v Nemčiji prihaja z Balkana, kar je za nemškega notranjega ministra Thomasa de Maizièra še posebej nesprejemljivo in »sramota za Evropo«. Tudi kanclerka Angela Merkel je v nedeljo v televizijskem intervjuju ocenila, da je val priseljencev največji izziv za njeno državo in ga v »normalnem modusu« ne bo mogoče rešiti. O tem pričajo tudi statistike: še pred osmimi leti je za politično zatočišče v Nemčiji prosilo manj kot 30.000 ljudi na leto, zdaj jih bo morda petindvajsetkrat več.
Nemška vlada se je že lotila navala priseljencev iz balkanskih držav, ki niso članice EU, in hoče z zaostreno zakonodajo omogočiti hitrejše vračanje vseh, ki nimajo pravice do političnega zatočišča. Srbija, Makedonija ter Bosna in Hercegovina v nemških očeh veljajo za varne. V prvih treh mesecih letošnjega leta pa je kljub temu skoraj 7000 ljudi iz teh držav zaprosilo za politično zatočišče v Nemčiji, sledil je val okrepljenega izseljevanja s Kosova. Prebivalce teh držav zdaj z videosporočili svarijo pred nasedanjem zločinskim tihotapcem, ki jim bodo v zameno za »laži in iluzije« odvzeli premoženje.
A tudi v Berlinu vedo, da lahko pomaga le izboljšanje življenjskega standarda v teh državah. Lani so pripravili konferenco, namenjeno stabilnosti Zahodnega Balkana, katere predsedovanje je za letos prevzela Avstrija, med pozivi nemške Levice za program razvojne pomoči pa v kanclerski palači navajajo milijarde evrov, ki so jih namenili območju, na Kosovu so za ZDA drugi največji donator. Poskušajo biti konkretni in pomagati pri učinkovitejši oskrbi z energijo ter usposabljanju delovne sile za majhna in srednje velika podjetja, kar v pravni državi Nemčiji deluje, na Balkanu pa očitno ne. Za Sirci prihaja največ prosilcev za politično zatočišče v Nemčiji s Kosova, Albanije in Srbije, za Iračani in Afganistanci ter pred Eritrejci stojijo v vrstah prebivalci Makedonije ter Bosne in Hercegovine.
Boljše življenje
Skrajni desničarji so tudi v Dortmundu ali berlinskem Marzahnu le manjšina, a nekateri konservativni politiki opozarjajo, da celo bogata Nemčija ne more zagotoviti novega domovanja vsem, ki ga iščejo v Evropi. Obsojajo države, kot sta Italija in Grčija, ki pošiljajo begunce čez svoje meje, mnoge prav v smer Nemčije. Nespoštovanje schengenskih in drugih določil je tudi velika varnostna grožnja, in res so med begunci že zalotili teroriste. Če nemška vlada zahteva vseevropsko priseljensko politiko, so mnogi Nemci ponosni, da njihova država podpira tiste, ki resnično potrebujejo pomoč.
Nekateri pomagajo tudi sami: soseda odvetnica usposablja mladeniča iz Konga, ki je prišel z nekaj znanja nemščine, številne druge učijo jezika nemški upokojenci, podjetje iz Hessna pripravlja mlade azilante na vajeniško izobraževanje in tako naprej. Mnogi Nemci se iz lastnih izkušenj ali pripovedovanja staršev in starih staršev še spomnijo časov po drugi svetovni vojni, ko so iskali zatočišče njihovi ljudje.
Drugi vseeno opozarjajo, da celo bogata država z najnižjo stopnjo rodnosti na svetu ne more rešiti evropskega in svetovnega problema razseljenih ljudi. »Ne bomo zmogli, če rečemo, da lahko pridete vsi iz Afrike,« je jokajoči palestinski deklici, ki se je v štirih letih v Rostocku poleg arabščine in angleščine naučila tudi nemščine ter si želi študirati, pred televizijskimi kamerami odgovorila kanclerka Angela Merkel. Štirinajstletna Reem bo z družino morda res lahko ostala, v Berlinu pa se zavedajo nujnosti iskanja trajnejših rešitev za naraščajoče število prebivalcev sosednjih območij, ki svoje prihodnosti ali celo preživetja ne vidijo več doma.
