Tiskane izdaje
Kdo utegne največ izgubiti, kdo bo prvi poraženec? Tik pred regionalnimi volitvami v Kataloniji – v nedeljo, 27. septembra – se napeti odnosi med Madridom in Barcelono ostrijo s strupenimi besedami. »Temnega« španskega preigravanja scenarijev v primeru katalonskega da neodvisnosti je veliko, kakor ne manjka »pomirjajočih« odgovorov uradne Barcelone, češ da Madrid samo prazno grozi in namenoma širi strah; tudi bojazen pred izključitvijo iz Evropske unije in evrskega območja.
Po javnomnenjskih anketah kaže čedalje bolje zagovornikom neodvisne Katalonije: iz povprečja različnih raziskav, ki so jih opravili med 28. avgustom in 21. septembrom, je razvidno, da bi zagovorniki neodvisnosti – koalicija Junts pel Sí in levičarska CUP – lahko dobili večino sedežev v parlamentu, kakih 71 ali 72 od 135 poslanskih mest. Za zmago bi jih zadoščalo že 68, in če jih bodo resnično zasedli, se bodo podali na 18-mesečno pot osamosvajanja v neodvisno republiko.
Ne le Katalonci,
Enostranska razglasitev neodvisnosti zanje ni prava pot, kakor ne more biti dobra rešitev samo referendum v Kataloniji, vprašati da bi bilo treba vse Špance. »Vsem je treba postaviti vprašanje, saj hočejo katalonski independentisti spremeniti pravila celotne Španije.«
Strahovi in tveganja
Med preigravanjem scenarijev v primeru enostranske poteze Katalonije, ko se realna tveganja prepletajo s strahovi, se postavlja tudi alarmantno vprašanje, kaj se bo v Kataloniji zgodilo z bančnim in drugimi sistemi. V zadnjih dneh je slišati opozorila španskega bančnega sektorja – združenj AEB in CECA –, češ da je pričakovati veliko negotovosti: »gotova« izključitev iz Evropske unije in evrskega območja bi menda spodbudila mnoge banke, da bi zapustile Katalonijo, in posledično bi bila ponudba okrnjena. V uradni Barceloni ogorčeni odgovarjajo, kako nespodobno je povezovati finančni sektor – ki je »ključen za ekonomijo« – s politiko in tako plašiti ljudi.
Finance da ne smejo biti »artilerija«, razmišlja katalonski finančni minister Andreu Mas-Colell, saj »je to preveč občutljivo področje«. In vendar ga ne čudi, da Madrid, ne le politično, ampak tudi ekonomsko, pritiska proti neodvisnosti, hkrati pa je prepričan, da »Katalonije, ki ima zelo sofisticirano in razvito ekonomijo, ne bodo izključili iz Evropske unije« in bo »še naprej poslovala v evrih«. Da banke ne bi smele »pogojevati politične volje ljudi«, trdi tudi profesorica ekonomije na barcelonski univerzi Elisenda Paluzie i Hernàndez, sicer članica Junts pel Sí. Kot so jo citirali pri Katalonski tiskovni agenciji, »temelji kampanja na strahu in grožnjah, kar je značilno za okolja z nizko stopnjo demokracije«.
V Madridu menijo drugače, pa ne le vladajoča konservativna Ljudska stranka, ampak je bil tudi guverner Banke Španije Luis María Linde pred dnevi odločen, da morebitna katalonska neodvisnost vodi v izključitev iz EU in s tem avtomatično tudi iz evrskega območja ter »v zamrznitev bančnih računov« – v tako imenovani »corralito«, kakršnega so poznali v Argentini. Obenem je postrašil z neprijetnim grškim kriznim scenarijem, kar je katalonski predsednik Artur Mas označil za »neodgovorno, nemoralno in nespodobno«. »Ni primerno«, da »ljudje financ govorijo kot kandidati Ljudske stranke«, in »ni se bati, da bi Španija v resnici hotela uničiti katalonsko ekonomijo«, zato verjame, da pogajanja bodo, bančnega klecanja pa ne bo. »Ljudska stranka zdaj z zastraševanjem vznemirja javnost zato, ker hoče ohraniti status quo in svoj politični položaj.«
Diplomatska vojna
Predsednik Mas na drugem polu tik pred zdajci razlaga, da »neodvisne Katalonije ne bo nihče izključil iz EU«, kajti to bi pomenilo »maščevanje, dejanje besa, pri čemer bi morale sodelovati še druge države članice; kar se v nobenem primeru ne bo zgodilo«. Bi pa z »odcepitvijo Katalonije [ki je že odprla diplomatske pisarne po svetu, nazadnje v Avstriji in Italiji] veliko izgubila Španija«, sploh če se ne bodo dogovorili o javnem dolgu.
V evropski komisiji so se na dogajanje v Španiji nazadnje odzvali z izjavo, da nočejo »vplivati na volivce v državah članicah in regijah«, tako bodo tudi nedeljske regionalne volitve »izbira Kataloncev«, so pa pripravljeni »sodelovati z demokratično izvoljenimi ali imenovanimi oblastmi v državah članicah«. Podpredsednik evropske komisije Valdis Dombrovskis je s temi besedami nekoliko »popravil« glavnega govorca komisije Margaritisa Schinasa, ki je pred njim dejal, da bi morala Katalonija, če bi izbrala neodvisnost, zaprositi za članstvo v EU, kot vsaka druga država. V »diplomatski vojni« med Madridom in Barcelono sta že rekla svoje Angela Merkel in David Cameron – postavila sta se na stran Mariana Rajoya –, in tudi Barack Obama se je zavzel za »močno in enotno Španijo«. Kar ne more presenečati, saj je Španija ključna strateška zaveznica ZDA: ameriške vojaške sile, nameščene na španskih tleh, nimajo daleč do misij na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki. Medtem pa so demokratičnim zahtevam Kataloncev, da bi smeli v nove čase, kakor si želijo sami, namenili pozornost le v šestih parlamentih oziroma tamkajšnjih zunanjepolitičnih odborih: v Belgiji, na Irskem in Danskem, v Paragvaju, Urugvaju in ZDA.
Nihče doslej še ni na glas rekel, da bi priznal katalonsko republiko, večina držav in politične elite predvsem molčijo, tudi Francija je med njimi; je pa že brati, da se bo nekdanji predsednik Nicolas Sarkozy v petek menda pridružil Rajoyu na shodu proti katalonski neodvisnosti ... Čeprav prave podpore uradna Barcelona za zdaj nima, verjame, da bogate in strateško zanimive Katalonije nihče ne bo pahnil na rob. Hkrati je realna bojazen, da bi morebitna katalonska odcepitev vznemirila še druge države s podobnimi osamosvojitvenimi težnjami. Zato previdnost niti ne more presenečati.
