Tiskane izdaje
Kijev – Ukrajina je država v vojni in globoki gospodarski krizi, država, ki hiti z reformami in o kateri se zdi, da življenje po protestih pred slabimi tremi leti drsi tja, kjer je bilo pred Evromajdanom. Tako meni ukrajinski politični filozof Mihail Minakov, ki sodeluje s številnimi zahodnimi univerzami in je urednik revije Ideology and Politics.
Več kot štiridesetmilijonska država na vzhodnem robu Evropske unije se je znašla v središču pozornosti, ko je nekdanji predsednik Viktor Janukovič po več letih pogajanj jeseni 2013 nepričakovano naznanil, da ne namerava podpisati pridružitvenega sporazuma z EU. Odločitvi so sledili protesti tistih, ki so v EU videli priložnost in upanje za boljšo, svetlejšo prihodnost. Ko je bilo že videti, da zanimanje za proevropske proteste usiha, so jim posebne enote policije Berkut dale nov zagon. Nasilni poskus pregona miroljubnih protestnikov v novembrski noči je spravil na ulice novo množico ljudi. Proevropski protesti so prerasli v protivladne - Janukovič se je umaknil, vlada je padla, zavrelo je na vzhodu države.
Danes, tri leta pozneje, je država še vedno v vojni. Po navedbah evropske komisije je bilo ubitih več kot 9500 ljudi, vojna je neposredno prizadela 5 milijonov ljudi, 3,1 milijona jih potrebuje humanitarno pomoč. Čez mejo, največ v Rusijo, je pobegnilo okoli 1,3 milijona Ukrajincev. V Ukrajini je razseljenih več kot 1,7 milijona ljudi.
Mikhail Minakov.
Prav ti po besedah Mihaila Minakova živijo v najslabših razmerah. »Ljudi, ki so zbežali iz Donbasa, naša družba ni bila pripravljena sprejeti [...]. Vojna širi sovraštvo in pristranskost do tistih, ki so pobegnili v notranjost Ukrajine. Te ljudi sprejemajo kot manj izobražene, manj poštene.«
Volitve naprodaj
Vojna in spremljajoča gospodarska kriza - letos so sicer zaznali malenkostno rast - sta zarezali v družbo in jo razdelili. Obljube o spremembah, ki jih je obetal Evromajdan, počasi bledijo, medtem ko se občutek neenakosti povečuje. »Stagnacija gospodarstva se je začela jeseni 2013, a sta revolucija in vojna še poglobili krizo. Po različnih številkah smo v zadnjih dveh letih izgubili od 10 do 15 odstotkov BDP, nižji je tudi realni prihodek,« je pojasnil Minakov, ki ponazarja spremembe v miselnosti in razpoloženju s spremembami odnosa do volitev. Po njegovih navedbah je leta 2014, še pod vtisom krvavih protestov, okoli 30 odstotkov Ukrajincev v javnomnenjskih raziskavah priznalo, da je pripravljeno prodati svoj glas na volitvah. Dve leti pozneje je to pripravljeno narediti okoli 60 odstotkov ljudi. Znatno višji je tudi odstotek tistih, ki sumijo, da so tudi drugi državljani dobili neposredno plačilo za svoj glas. »To kaže na družbeno moralo. Z neenakostjo in gospodarsko krizo so se vrnile stare tehnike preživetja, tudi ko gre za osnovne demokratične prakse.«
Vendar država ni razdeljena le na zahod in vzhod, kjer od Rusije podprte uporniške sile zahtevajo avtonomijo, ali na notranje razseljene in tiste, ki jim ni bilo treba bežati. Glavni razkol je po besedah Minakova iskati na lokalni ravni. »Kijev je cvetoče, veliko mesto, kjer ljudje še naprej uživajo številne privilegije življenja v evropski prestolnici. Tudi v Harkovu in Lvovu so imeli koristi od sprememb. Toda preostala populacija, posebej na podeželju, živi veliko slabše in se počuti odrinjeno. Velika ideja je le preživetje. Potreba po preživetju ima velik vpliv na Ukrajince. Zato ti čedalje manj delujejo v javnosti, bolj se osredotočajo nase, na preživetje svoje družine.«
Med vojno in reformami
Kljub temu se v Kijevu zdi, da je civilna družba še kako živa. Po Evromajdanu so prišli v parlament novi obrazi, nastalo je nekaj novih medijev, nevladne skupine spremljajo izpolnjevanje obljubljenega. »Civilna družba v Kijevu je še vedno prodemokratična, zunaj Kijeva pa vse manj. Danes je vpliv civilne družbe na našo politiko in vpeljavo reform ambivalenten. Še vedno si močne skupine v Kijevu prizadevajo za implementacijo načel Evromajdana, demokratičnih načel, a je čedalje vplivnejši drugi trend nedemokratične civilne družbe - zavzemanje za klerikalizacijo, nacionalizem in druge destruktivne ideje v ukrajinski družbi.«
Ideje Evromajdana o večji politični in gospodarski svobodi ter enakopravnosti je zasenčila tudi vojna. »Ustvarila je nove politične cilje - predsednik je postal vplivna oseba v vojski, varnostne službe so pridobile pomembnost, pomembna je disciplina, cenzura in samocenzura sta postali del množičnih medijev.«
Februarja lani je bil sklenjen sporazum Minsk II, ki bi moral zajeziti nasilje na vzhodu države, a je ta cilj še zelo oddaljen. Da je to slab kompromis, so prepričani mnogi, tudi Minakov. »Vpliv Minska na ukrajinsko družbo je čuden, danes je patriotsko, če se zavzemaš za vojno, če si za mir, pa si agent Kremlja. V več pogledih ukrajinsko javno mnenje ni pripravljeno na mirno rešitev. Po javnomnenjskih raziskavah si Ukrajinci želijo reintegracije Krima in Donbasa, a to je utopična ideja. Po mnenju večine je vojna najboljša rešitev.«
Sam vidi rešitev v zamrznitvi konflikta. »Lahko bi sledili zgledu Gruzije, da priznamo območje kot okupirano. Zapremo meje. Podelimo posebne pravice državljanom, ki hočejo nazaj v Ukrajino ... S tem bi preostala država lahko nadaljevala življenje, reforme bi bile manj vojaško in bolj civilno usmerjene. Največji korak je končati vojno, ki uničuje Ukrajino, česar se Vladimir Putin zaveda. Režima Putina in Petra Porošenka cvetita. Dobita dovolj krvi za cvetenje, a ne preveč, da bi ju zaradi tega krivili.«
Bolni del kontinenta
Pridružitveni sporazum, ki je leta 2013 začel valiti ukrajinsko snežno kepo, je danes podpisan in se zaradi nasprotovanja Nizozemske izvaja zgolj preliminarno, a so kakršnokoli ambicije na članstvo Ukrajine v EU le oddaljene sanje. Minakov je pojasnil, da je evropska demokratična ideja povezala ljudi v Evromajdan. »Toda Evropska unija in njeni voditelji so nam velikokrat sporočili: ne, nimate te prihodnosti. Ta nedemokratična civilna družba temelji na frustracijah, da Unija ne vidi Ukrajine kot del svoje prihodnosti.« Njegova naloga v EU je, kot je povedal, promovirati idejo o Ukrajini kot delu Unije.
»Še bolj sem radikalen, tudi Rusija bi morala imeti to perspektivo. Vzhodna Evropa je danes bolni del evropskega kontinenta. Unija je zadnje zatočišče ideje o enotni Evropi, ki temelji na miru in pravičnosti.«
