»Brez Južnega toka več energetske neodvisnosti Balkana«

Bolgarija na čelu Evropske unije kot žrtev klišejev in z občutkom drugorazredne obravnave.

Objavljeno
16. januar 2018 18.17
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Sofija - Bolgarska strokovnjakinja Vesela Černeva deluje kot programska direktorica v možganskem trustu Evropski center za zunanje odnose. Ob začetku bolgarskega predsedovanja svetu EU pričakuje, da se bo država znebila provincialnosti svoje evropske politike in klišeja o visoko skorumpirani najsiromašnejši članici.

Kaj pomeni predsedstvo za Bolgarijo in njen položaj ne samo v sosedstvu, marveč v celotni EU?

Največja dodana vrednost predsedstva bo spoznanje Bolgarov, da imajo res svoj glas v EU, da lahko do neke mere vodijo evropsko agendo in da morajo imeti priprav­ljena stališča o različnih dosjejih. Po drugi strani se bo Evropa naučila več o Bolgariji, ki je vedno bila kot najbolj oddaljena evropska država. Veliko je stereotipov in ljudje vedo o državi kvečjemu dve ali tri stvari.

V ospredju predsedovanja bodo prizadevanja za Zahodni Balkan. Bo jasna evropska perspektiva regije postala realistična? 
Lahko Črna gora in Srbija 
dobita kaj konkretnega 
o vstopu v Unijo do leta 2025, kot pričakuje predsednik evropske komisije Jean-­Claude Juncker?

Stvari niso odvisne le od enega akterja - Junckerja, sveta EU in sploh ne predsedstva. Bolgarija lahko omogoči uvrstitev Zahodnega Balkana više na evropsko agendo. To se že dogaja, saj bo maja posebni vrh EU in balkanskih držav v Sofiji. Če je vlada bolj ambiciozna, bo hotela imeti konkretne rezultate vrha. To seveda ne bo pošiljanje vabil za članstvo, ampak manjše stvari, s katerimi bi državljani videli, da je EU znosen partner in želen cilj. Konkretne stvari so znižanje cen gostovanja v mobilnih omrežjih ali transportni koridorji (v igri je koridor 8 med Črnim morjem in jadransko obalo Albanije). Velika politična sporočila so pritisk na politike na Zahodnem Balkanu, da delujejo.

Iz evropske politike zadnje leto prihajajo jasnejša sporočila.

V Makedoniji smo videli, da je evropsko zanemarjanje pripomoglo k temu, da je Nikola Gruevski ostal na oblasti skoraj deset let. Makedonija je nazadovala, čeprav je prva dobila status kandidatke. Potrebujemo nove spodbude, moramo pa tudi biti resni, saj ljudje ne bodo verjeli le besedni podpori. Prepričanje, da je Unija resna glede regije, je bilo izgubljeno.

Bolgarija ima tradicionalno močne povezave z Rusijo. Kljub temu je leta 2014 z odmevno odločitvijo ustavila gradnjo Južnega toka ...

Preklic Južnega toka je bil največji bolgarski prispevek k energetski neodvisnosti jugovzhodne Evrope. Brez tega bi bila Srbija verjetno povsem pod ruskim vplivom.

Glavni tok bolgarske politike je izrazito usmerjen proti Zahodu. Na drugi strani socialisti in nacio­nalisti veljajo za bolj proruske. Kolikšen je ruski vpliv?

Rusija ima očitno tukaj precej 'mehke moči'. Navzoča je gospodarsko, večina našega energetskega uvoza prihaja iz Rusije. A Bolgarija odloča, koliko moči ima Rusija. Tri velike kupčije, ki jih je Rusija hotela imeti tukaj, Južni tok, jedrska elektrarna Belene in nakup migov, pa tudi naftovod med Burgasom in Aleksandropolijem v Grčiji, se niso uresničili. Zaradi javnega mnenja - skoraj dve tretjini prebivalcev kaže simpatije do Rusije - nobena bolgarska vlada ne bo pokazala protiruske drže. To bi bil s politične plati samomor. Retorika bo vedno uravnotežena, a na koncu dneva moramo pogledati dejanja.

Kljub različnim govoricam je nepredstavljivo, da bi Bolgarija načela enotnost EU o sankcijah proti Moskvi.

Če ne bo znatnih premikov na terenu v Ukrajini, tega, da bo Kijev nadziral vzhodno mejo z Rusijo, premikov v tej politiki ne bo.

Za Bolgarijo je žgoča tema predvsem schengen, pri katerem se ji zdi, da je obravnavana kot drugorazredna članica, ker da ima kljub izpolnjevanju tehničnih pogojev (skupaj z Romunijo) že dolgo zaprta vrata.

To je malce podobno primeru Sejdić-Finci v BiH (Rom in Jud sta na evropskem sodišču za človekove pravice izpodbila uredbo, po kateri je nekaj funkcij rezerviranih le za etnične Bošnjake, Hrvate in Srbe). EU je kot pogoj za napredek BiH na poti do članstva dolgo vztrajala pri uresničitvi sodbe, čeprav je bilo jasno, da to ne bo delovalo. Tudi v bolgarskem primeru vztrajajo pri uresničitvi merila, četudi se je že pokazalo, da ne deluje. To je mehanizem za verifikacijo (evropska komisija spremlja razvoj pravosodja in boje proti korupciji v Bolgariji in Romuniji), ki očitno ne prinaša želenih rezultatov. Nočejo pa se mu odpovedati in si želijo doseči, da bi deloval po drugih merilih.

Mehanizem za Bolgarijo in Romunijo je lahko dobra oznaka težave, ne more pa je rešiti, saj je notranja. To mora narediti bolgarska družba in zahtevati rešitev od politikov. Uradna poročila, objavljena enkrat letno, ga ne bodo odpravila. Zato je puščanje Bolgarije in Romunije zunaj schengna otročje.

V postopkih je že tako temeljita reforma schengna, ki utegne bolj odpreti vrata za nadzor na notranjih mejah.

Schengen že tako ne deluje povsem, saj ima skoraj polovica članic nadzor na notranjih mejah. Za Bolgarijo je članstvo v schengnu pomembno zaradi povezave med notranjo in zunanjo varnostjo, ki jo imamo z migracijsko krizo ali terorizmom. Med predsedovanjem bo poskusila prispevati k izpeljavi reforme, da bi se mu eventualno lahko pridružila. Mislim, da med predsedovanjem ne bi bilo spodobno pritiskati za dosego nacionalnih ciljev. S tem, ko bi pomagala pri reformi, bi Bolgarija lahko pokazala, da je vredna članstva v njem.