Tiskane izdaje
Je še mogoče dvomiti o ruski odgovornosti za napad
Verjeti bi morali v najbolj neverjetno teorijo zarote, da bi poskusili dokazati, da naročilo za napad ne izvira iz Rusije. To bi bilo tako daleč od prevladujočega spektra mnenj, da ne bi bilo kredibilno. Ni vam treba verjeti, da se je pod naročilo podpisal Vladimir Putin, a še vedno lahko razumete, da ta napad izvira iz Rusije.
Ruski zunanji minister Sergej Lavrov vztraja, da Moskva ni imela motiva za izvedbo atentata na Skripala.
Rusi se bodo v obrambi zatekli h kateremukoli argumentu. Toda poskušajmo biti pravični in se odzvati na njegovega: Rusi lahko s tem dejanjem veliko pridobijo. Preizkušajo, koliko stvari si lahko dovolijo v Združenem kraljestvu, preden prejmejo odgovor, ki jim ne bo všeč. S tem lahko tako pridobijo kot izgubijo. Umor Aleksandra Litvinenka leta 2006 je bil enormen uspeh za Rusijo. Velika Britanija je izgnala nekaj njihovih diplomatov, zamrznila nekaj sredstev in prekinila varnostno sodelovanje. To je bilo vse. Rusi so se iz tega naučili, da se bodo Britanci milo odzvali, da jim odziv niti najmanj ne bo škodoval in da lahko počnejo, kar hočejo. Tu moramo biti popolnoma jasni: argument Lavrova je površen in napačen.
Po čem sta primerljiva napad v Salisburyju in umor Aleksandra Litvinenka?
Primerljiva sta po drznosti in vrsti uporabljenega orožja, torej kemičnega in radioaktivnega. Žrtvi sta si podobni, izvirata iz iste države. Podobnosti je veliko, vprašajmo se raje, kakšne so razlike: mednarodno okolje je danes bistveno drugačno od tistega leta 2006. Od takrat je Rusija posredovala v Gruziji, anektirala Krim, destabilizirala Ukrajino, kršila človekove pravice v Siriji in goljufala na vrsti mednarodnih športnih tekmovanj. In še bi lahko našteval. V mednarodnem okolju veliko držav dvomi o Rusiji. Vprašanje je, ali se ta dvom lahko spremeni v podporo Združenemu kraljestvu, glede na to, koliko prijateljev je to izgubilo zaradi brexita.
Britanska vlada se je po umoru Aleksandra Litvinenka potrudila, da bi sprejela čim manj ukrepov, ki bi prinesli poslabšanje odnosov z Rusijo. Si lahko tokrat privošči podobno pasivnost?
Politično bi bilo to zelo tvegano. Mislim, da se nihče ne zavzema za to, da bi na vse skupaj pozabili. To se je de facto zgodilo v primeru Litvinenko, ko smo na stežaj odprli vrata naše države ruskim podjetjem in pri tem postavljali minimalno vprašanj. Pritisk je zdaj osredotočen na Thereso May, ki je zaradi brexita in pomanjkanja večine v parlamentu v vsakem primeru šibka premierka. Odsotnost odziva bi lahko povzročila padec njene vlade. Toda videti je, da se to ne bo zgodilo.
Britansko-ruski odnosi so že vrsto let v slepi ulici. Vidite izhod iz nje?
V trenutnem mandatu britanske primerke in ruskega predsednika zagotovo ne. Toda odnosi so že dolgo slabi. Če bi mi to vprašanje postavili pred dvema tednoma, bi vam celo rekel, da so odnosi toksični. Vse, kar se zdaj dogaja, je poslabševanje stanja. Vsak odnos se lahko poslabša, najnižja točka pa je vojna. Seveda nismo tam. Pred tem bi morali prekiniti diplomatske odnose, toda to ne bi koristilo ne nam ne Rusom. Še vedno moramo komunicirati, Rusija je prevelika, da bi jo ignorirali, toda z njo se je treba ukvarjati in jo omejiti, sploh zdaj, ko smo od nje prejeli tako jasno sporočilo.
Je napad v Salisburyju tudi preizkus britanskega vpliva v svetu?
To sicer ni neposredno povezano z Rusijo, toda v tem bo viden naš vpliv v OZN in Natu. V Natu si lahko obetamo podporo, saj organizacija ni pod vtisom iluzij o Rusiji. Veliko vprašanje je, koliko podpore si lahko obetamo od EU, nekaj držav bi rado vse skupaj pometlo pod preprogo in se vrnilo v ustaljen ritem. Vsaj nekaj držav je veliko bolj brezkompromisnih, zdi se jim, da jih Rusija ogroža. Estonija je iz logičnih razlogov v bistveno večji nevarnosti od Portugalske. Smo torej v zahtevnem položaju, v katerem si je težko predstavljati vrnitev v normalne odnose.
Kako bi se morala EU odzvati na napad v Salisburyju?
V idealnem svetu bi se morali zavzeti za usklajeno povečanje sankcij proti Rusiji, kot je to storila v odzivu na sestrelitev malezijskega letala MH17 nad Ukrajino. To bi morali storiti vsakič, ko Rusija stori nekaj nedopustnega. Vsakič, ko se umakne in prizna napako, bi morali ta pritisk sankcij ublažiti. Brez tega izmenjavanja se lahko Rusija zelo hitro prilagodi.
Je EU sposobna doseči tolikšno enotnost?
Mislim, da ne. O tem pričajo pozivi sredozemskih držav k umiritvi odnosov z Rusijo. Te države niso tako izpostavljene ruskim dejanjem kot vzhodnoevropske in skandinavske ter Združeno kraljestvo. Njihovi interesi in pogledi se očitno razlikujejo, kar je razumljivo. Ampak tako ne dajemo vtisa velike povezanosti.
