Tiskane izdaje
Bruselj - Na mejnih prehodih na slovenski južni meji se bo že čez deset dni začel poostren nadzor vseh potnikov, tudi državljanov EU. To bo predvsem ob praznikih in med turistično sezono pričakovano povzročalo še daljše zastoje na mejah.
Strožji nadzor zahteva novela schengenske uredbe, ki bo začela veljati 7. aprila. Do zdaj je veljalo, da je pri državljanih EU na zunanjih mejah praviloma opravljen le temeljni pregled. Glavni argument za poostritev ukrepov je bil pojav terorističnih borcev, med katerimi so številni državljani EU. Po novem bodo potne listine vseh potnikov (ne le državljanov tretjih držav) tako pri vstopu kot pri izstopu sistematično preverjene v bazah podatkov. Tako naj bi gotovili, ali potnik ne pomeni grožnje javnemu redu, notranji varnosti, zdravju ali mednarodnim odnosom katerekoli članice.
Načelo sorazmernosti
Nova ureditev sicer dopušča izjeme. Kadar bi preverjanje v zbirkah podatkov nesorazmerno vplivalo na pretok prometa, se članica na podlagi ocene tveganj lahko odloči za manj strogo preverjanje. Državni sekretar na slovenskem notranjem ministrstvu Andrej Špenga je ob robu zasedanja notranjih ministrov EU povedal, da se Slovenija ne bo izognila pravilom in da bo na meji s Hrvaško dosledno izvajala zakonodajo Unije. O izjemi, ki bi dopuščala manj stroge preglede, menda še ne razmišljajo. Pritrdil je vprašanju, ali bodo preverjali vse potnike, tudi, denimo, na avstrijskem avtobusu z upokojenci.
Ko je nastajala zakonodaja, je bilo sicer vprašanje, ali bo veljala na zunanjih mejah schengna ali zunanjih mejah EU. Ker Hrvaška ni del območja brez nadzora potnikov in še ni integrirana v schengenski informacijski sistem (SIS), mora strožji nadzor izvajati Slovenija. Slovenski predstavniki so ves čas opozarjali na težave, ki utegnejo nastati na meji s Hrvaško, in izražali pričakovanje, da se bo upoštevalo načelo sorazmernosti. Tudi na hrvaški strani se po besedah Špenge zavedajo tega, da bi morali čim prej postati del SIS.
Za Slovenijo je po drugi strani kočljivo ravnanje Avstrije, ki s soglasjem evropske komisije lahko nadaljuje nadzor na notranji schengenski meji s Slovenijo. Veljavni nadzor velja do maja, Nemčija je že napovedala nadaljnje podaljševanje. Slovenija pri pojasnjevanju o neupravičenosti avstrijskega nadzora do zdaj ni bila uspešna. Osrednja argumenta Slovenije sta gospodarska škoda in dejstvo, da nezakonitih prehodov meje z Avstrijo skoraj ni več. V zadnjih treh tednih sta bila le dva. Avstrija obljublja, da bo med velikonočnimi prazniki na Karavankah odprla tretji pas za vstop v državo.
Neuspešno premeščanje prosilcev za azil
Notranji ministri se še vedno ukvarjajo predvsem z drugimi posledicami migracijske krize. Ambiciozno zamišljeni projekt premeščanja prosilcev za azil iz najbolj obremenjenih članic (Grčije in Italije) več kot poldrugo leto po uvedbi še vedno ne deluje. »Izgovor ne sme več biti,« je svoj poziv ponovil evropski komisar za notranje zadeve Dimitris Avramopulos. Od načrtovanih 160.000 premestitev v dveh letih je bilo do zdaj izvedenih le okoli 15.000. Slovenija je sprejela 165 oseb iz Grčije in Italije.
Bruselj že grozi članicam, ki nočejo izvajati evropske zakonodaje o premeščanju, z ukrepi. Tudi pri vzpostavljanju stalnega sistema premeščanja v širše reforme dublinskega azilnega sistema je EU v slepi ulici, saj predvsem vzhodne članice zavračajo solidarnost, ki bi pomenila avtomatično premeščanje prosilcev za azil iz drugih članic. Ciljne države na čelu z Nemčijo si za večjo verodostojnost azilnega sistema EU želijo povečati število ljudi, ki so po zavrnitvi prošnje za zaščito vrnjeni v svoje domovine.
Zavračanje vrnjenih v njihovi domovini in državah tranzita
Vrnjenih ljudi, ki niso upravičeni do zaščite, je po bruseljskih ocenah le 40 odstotkov. Med okoli milijon prosilci na leto, je več sto tisoč tistih, ki kot gospodarski migranti ali sicer ne izpolnjujejo pogojev za zaščito. Ena od težav pri vračanju je, da njihove domovine ali tranzitne države zavračajo njihov sprejem. Nemški notranji minister Thomas de Maizière je v Bruslju zagrozil z ukrepi proti njihovim političnim in gospodarskim elitam, denimo z oteževanjem njihovega vstopa v Unijo. Pri tem je mislil tudi na zmanjševanje razvojne pomoči.
