Cameronov pomik na sredino 

Britanski konservativci so bili z izvolitvijo radikalnega levičarja na položaj vodje laburistične stranke postavljeni pred izbiro, ki to v resnici ni bila: ali se pomaknejo na desno in zadovoljijo apetite svojih tradicionalnih podpornikov ali pa se poskušajo znebiti elitistične podobe in zapolnejo vakuum na sredini, ki ga je levica pustila za seboj. 

Govor britanskega premiera Davida Camerona je predstavljal vrhunec kongresa vladajoče konservativne stranke, prvega po koncu majskih volitev, na katerih se je desnica kljub nasprotnim pričakovanjem uspela prepričljivo vrniti na oblast. Konservativci in njihov prvak četrt leta po zmagi nad laburisti še vedno ostajajo pod vtisom »zgodovinskega« uspeha. Ko je v sredo pred polno dvorano delegatov v središču Manchestra stopil predsednik vlade in spregovoril o prioritetah stranke v novem mandatu, razpoloženja niso mogla pokvariti niti znamenja trenj v vrstah konservativcev glede vprašanja prihodnosti Združenega kraljestva znotraj EU niti dogajanje pred dvorano, kjer je več dni vztrajalo na stotine protestnikov, prepričanih, da politika varčevanja ogroža britansko socialno državo.

Edini dogodek, ki je narekoval tempo kongresnega dogajanja, je bila nedavna izvolitev Jeremyja Corbyna za vodjo največje opozicijske stranke. Premier je socialistov vzpon izkoristil za oster napad na laburiste, ki so po porazu na volitvah zapadli v resno krizo identitete. Izvolitev Corbyna je stranko na prvi pogled vsaj nekoliko poenotila, a hkrati uničila njeno socialdemokratično, levosredinsko podobo. »Ne moremo dovoliti temu človeku, da državo, ki jo imamo radi, podvrže svoji ideologiji,« je opozoril Cameron, občinstvo pa med drugim spomnil na Corbynov nesrečni komentar smrti Osame Bin Ladna, ki jo je dolgoletni poslanec označil za »tragično«. Vodja opozicije je kasneje z enakim pridevnikom opisal napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku in vojni v Afganistanu in Iraku ter dodal, da »je treba rešitve vedno iskati v pravu, ne orožju«.

Sočutni konservatizem

Laburisti so po Cameronovih besedah z izvolitvijo Corbyna po volitvah opustili »vse smiselne, razumne, racionalne argumente glede vprašanja ekonomije«, s tem pa obrnili hrbet tistim delom družbe, ki so jih kot stranka tradicionalno zastopali. »Njihove ideje ne pomagajo revnim, ampak jim le še bolj škodijo,« je dejal predsednik vlade in v popolnoma predvidljivem nagovoru obljubil, da bo njegova vlada v drugem mandatu reševanje socialnih problemov uvrstila na sam vrh seznama prioritet.

S temi besedami se je Cameron pozicioniral na politično sredino, tisto, ki je bila od druge polovice devetdesetih let prejšnjega stoletja tako rekoč v popolni domeni laburistične stranke. Nekateri komentatorji so zapisali, da je to pot izbral in da bi se lahko odločil tudi za alternativno opcijo, pomik na desno. Toda premier, ki se mu je v prvem mandatu pogosto očitalo neizkušenost in pomanjkanje vizije, se je pred desetimi leti na vrh stranke povzpel z zagovarjanjem ideje prijaznega, »sočutnega« konservatizma, konservatizma »enega naroda«, v katerem različni sloji družbe soobstajajo in sodelujejo med sabo.

Za Camerona, ki je teden dni pred volitvami razkril, da se v primeru zmage ne bo potegoval za še tretji mandat na čelu vlade, je kongres predstavljal začetek konca njegove voditeljske kariere. Pomik na sredino v tem smislu ni bil nikakršna izbira, ampak kvečjemu logična manifestacija njegovih dolgoletnih ambicij.

Evropa in vprašanje enotnosti

Stranka se bo v naslednjih letih poskušala izkazati kot zagovornica socialne mobilnosti med prebivalstvom, posebno pozornost bo namenila zagotavljanju pravic etničnih manjšin. Predsednik vlade je Britanijo opisal kot »najbolj ponosno multietnično demokracijo na svetu«. Kot je ugotavljal Financial Times, se je njegov ton močno razlikoval od tistega, ki ga je v svojem govoru na začetku tedna uporabila notranja ministrica Theresa May, kar kaže predvsem na obstoj precejšnjih razlik v pogledih ne samo med člani stranke, ampak med ključnimi ministri. Enaka, če ne še hujša razdvajanja, povzroča vprašanje Evropske unije.

Premier vztraja, da nima nikakršnega »romantičnega odnosa do EU in njenih institucij«, a lahko vseeno iztrži ustrezne reforme in Britanijo obdrži v povezavi. Ključno vprašanje je, ali lahko pri tem tudi ohrani enotnost svoje stranke. Povsem jasno mu je, da nekaterih članov nobena reforma ne bo prepričala in bodo na prihajajočem referendumu glasovali za izstop iz Unije. Vsi tisti, ki ne bodo prepričani o smiselnosti tovrstnih radikalnih potez, bodo odgovor iskali pri predsedniku vlade, je ta teden vztrajal eden od strategov konservativne stranke. V tem pogledu nič še ni odločeno.