Tiskane izdaje
Problem je daleč od rešitve. Madrid in Barcelona ostajata vsak k sebi in tudi, kot se je izrazil v Bruselj zatekli odstavljeni katalonski predsednik Carles Puigdemont, »brezpogojna pomoč EU španskemu premieru Marianu Rajoyu« ne doprinaša nič dobrega v nastali situaciji.
Decembrske volitve naj bi bile premik naprej, a se po izplenu, kakršen je bil, za zdaj nič ni premaknilo iz slepe ulice. Le utrdile so se stare špansko-katalonske razklanosti, očitne tudi pri tolmačenju volilnih izidov.
Na daljavo?
A kot se je po katalonsko potrdilo včeraj zjutraj, je independentističnima formacijama Skupaj za Katalonijo (Junts per Catalunya) in Republikanski levici Kataloniji [ERC] uspelo doseči dogovor, po katerem naj bi bil novi katalonski predsednik spet Carles Puigdemont. Ta je še naprej v eksilu v Bruslju, saj dobro ve, da bi ga – če bi se vrnil v Španijo – aretirali in zaprli. Zato je že predlagal, da bi kot novi prvi človek generalitat zaprisegel iz tujine in da bi se na ustanovnem zasedanju oglašal prek videokonference oziroma bi v njegovem imenu nastopil drug izvoljeni poslanec. Da bi bilo to »absurdno«, se je španski premier Mariano Rajoy spotikal že pred časom – in problematiziral pristop ne le z vidika »pravosodja«, ampak še »zdrave pameti«.
Med tem tudi katalonska struja Ljudske stranke govori o »nadrealističnosti« politične situacije v regiji, podobno proti Puigdemontu kot predsedniku iz tujine so tudi v stranki Ciutadans [Državljani] in enako še socialisti. Kot je slišati svarila, utegne zadeva pristati na ustavnem sodišču, za odmet pa niso niti opozorila, kako je nujno, da Puigdemontovi odvetniki temeljito preverijo zakonitost načrtovanega manevra. Na koncu naj bi prevagalo, kako razmišljajo v skrajnolevičarski CUP, kjer se prav tako zavzemajo za katalonsko republiko, a še niso rekli zadnje besede o Puigdemontu kot morebitnem novem starem predsedniku.
Zagata osmih poslancev
Nova katalonska politika se med tem povolilno pripravlja na poslanske stolčke, saj je ustanovna seja parlamenta predvidena za 17. januar, ko naj bi bilo imenovano tudi novo predsedstvo. Na volitvah 21. decembra so resda zmagali Državljani (ki niso sposobni sestaviti vlade, zato so brž odstopili od namere), a so volivci – večinsko – podprli independentistične stranke, ki imajo v 135-članskem parlamentu po novem 70 sedežev; štiri od teh bodo zasedli skrajno levi independentisti iz stranke CUP. A zagatno je, da je kar osem poslancev iz nove sestave parlamenta bodisi za zapahi bodisi v eksilu; in da čaka te zadnje aretacija, takoj ko bi prestopili špansko mejo, da bi se vrnili domov.
Zato bosta Marta Rovira iz ERC (drugo ime stranke za še vedno zaprtim Oriolom Junquerasom) in Puigdemont morala najti način, kako vseeno voditi parlament z večino poslancev. Tisti iz Skupaj za Katalonijo naj bi se s predsednikom Puigdemontom sestali v Bruslju v petek, ko naj bi bilo tudi jasno, kot piše katalonska tiskovna agencija, ali bo regionalni parlament morda spet vodila odstavljena predsednica Carme Forcadell, Tudi njen primer je na sodišču, potem ko je po odstavitvi pristala v začasnem pridržanju, od koder so jo po izplačilu varščine v višini 150.000 evrov (te uspeva Kataloncem za zdaj še solidarnostno zbirati na posebnih računih) po enem dnevu izpustili na prostost. Političarka je sicer na zatožni klopi, ker je v parlamentu dovolila debato o neodvisnosti ...
Do Strasbourga
Med decembrskim pokrivanjem volitev v Kataloniji mi je odvetnik Andreu Van den Eynde, ki, med drugim, brani Forcadellovo in po novem tudi Junquerasa, za Delo razložil, (če poenostavim), kako politično 'pristransko', 'protikatalonsko' in za obrambo 'težko pregledno' deluje špansko pravosodje. Zato je zelo verjetno pričakovati, da bo treba morebitne izjemno visoke kazni (zdaj zagrožene za bremena vstajništva, uporništva, zlorabe javnega denarja ...) in tako dolgo trajajoča sedanja pridržanja nekaterih odstavljenih katalonskih politikov spodbijati na evropskem sodišču za človekove pravice.
Koliko časa bi utegnilo trajati vse skupaj, če bo do »Strasbourga« v resnici prišlo, je seveda svoja zgodba z izjemno mučnimi posledicami v zasebnem življenju obtoženih. »Odstavljeni politiki so obdolženi, recimo, tudi upora, za kar lahko sedijo trideset let. Španska stran obrača zgodbo sebi v prid s širjenjem izmišljene teze, da je bilo katalonsko gibanje za neodvisnost organizirano nasilno, kot nasilen upor. Vztrajno trdijo, da se je nekaj, kar se ni zgodilo, v resnici zgodilo. Vse so postavili na glavo. In v tej luči so vodene tudi sodne preiskave,« s katerimi učinkovito zastrašujejo ljudi republikanskih vrednot.
