Čas požiranja krastač

Oblikovanje nove vlade v Rimu bo zelo naporno, nobena koalicija, ki se zdi možna, ni videti naravna.

Objavljeno
21. marec 2018 21.19
Saša Vidmajer
Saša Vidmajer

Po parlamentarnih volitvah v Italiji 4. marca je nastal politični vakuum – izid ni prinesel nedvoumnega zmagovalca, volilnega rezultata ni mogoče preliti v parlamentarno večino. Nobena od največjih političnih formacij oziroma koalicija ni dobila potrebnih 40 odstotkov glasov, torej absolutne večine, s katero bi lahko vladala sama.

Oblikovanje nove vlade v Rimu bo zelo naporno, nobena koalicija, ki se zdi možna, ni videti naravna. Tako rekoč vse teoretično­ predstavljive povolilne povezave so videti neobičajne, netipične, vsebinsko neutemeljene. Kar seveda ne pomeni, da niso možne.

Prva, najmanj naravna, najbolj strah zbujajoča in prisotna v podtonu vseh pogovorov o vladi je koalicija dveh zmagovalcev Luigija Di Maia in Mattea Salvinija, oba s predirljivim pogledom gledata proti palači Chigi. V tem primeru bi se povezali politični sili, ena nastopa proti establišmentu, eliti, druga proti priseljevanju, obe proti Evropski uniji. Gibanje 5 zvezd je od začetka, odkar se je pojavilo na političnem prizorišču, zatrjevalo, da ne namerava vstopiti v koalicijo. Toda povolilni čas je praviloma čas goltanja krastač, požiranja predvolilnih obljub.


Vodja Gibanja 5 zvezd Liugi Di Maio. Foto: Ciro De Luca/Reuters

Zdaj je videti, da niti koalicija Gibanja 5 zvezd in skrajno desne Lige ni več nepredstavljiva, čeprav gre za stranki na dveh bregovih, tudi v teritorialnem smislu, po logiki stvari se ne bi mogli povezati v vladno garnituro. Če bi to storili, bi se ena od njiju – kot je zapisal znani publicist – morala odpovedati ali enotni davčni stopnji, s čimer bi izgubila svoj obraz na severu Italije, ali univerzalnemu temeljnemu dohodku, s čimer bi izgubila italijanski jug. Pri vsem skupaj ni nepomembno niti kosanje za primat med obema prvakoma – kdo bo postal premier, Di Maio ali Salvini. In vendar se morda po tihem, v ozadju že dogovarjata prav o tem. Ali pa nemara o še pomembnejšem, kako bi preprečili komurkoli drugemu, da bi vstopil v vladno palačo.

Odločilni dnevi za parlament

Obstaja še nekaj teoretično možnih kombinacij, čeprav programsko nezdružljivih, na primer vlada 5 zvezd in Demokratske stranke ter odcepljene leve struje Svobodni in enaki (LeU). A vprašanje ostaja, ali številčna večina pomeni tudi politično večino. Pred volitvami je bilo veliko govora o možnosti velike koalicije po vzoru tiste v Nemčiji, po dramatičnem porazu Mattea Renzija na parlamentarnih volitvah pa povezava Demokratske stranke in Naprej, Italija Silvia Berlusconija ni več videti stvarna.


Vodja Lige Matteo Salvini pred podporniki v Bologni. Foto: Stefano Rellandini/Reuters

Ob zdajšnjih možnostih prihodnje bizarne rimske koalicije se je smiselno spomniti na prav takšne povezave v prenekateri članici EU. Navsezadnje je tudi velika koalicija v Nemčiji, že tretja, ki jo je pravkar sklenila kanclerka Angela Merkel, povezava strank, ki sta politični tekmici. Podobno prakso je poznala Avstrija. Tudi v EU je vse manj izmenjavanja ene ali druge politične opcije na oblasti, kot smo bili vajeni.

Prihajajo dnevi, odločilni za italijanski parlament: jutri bo ustanovna seja novoizvoljenega parlamenta, najmočnejše stranke bodo do konca tedna poskusile doseči dogovor o predsednikih poslanske zbornice in senata.

Vodja Lige Matteo Salvini se je v nedeljo zvečer pogovarjal s premierskim kandidatom Gibanja 5 zvezd Luigijem Di Maiem, ta vztraja pri predsedniku poslanske zbornice iz svojih vrst, saj je stranka najštevilnejša v parlamentu. Salvini, ki v imenu desnosredinskega zavezništva vodi pogovore o novem predsedniku parlamenta, za svojo Ligo zahteva položaj predsednika senata.