Po parlamentarnih volitvah v Italiji 4. marca je nastal politični vakuum – izid ni prinesel nedvoumnega zmagovalca, volilnega rezultata ni mogoče preliti v parlamentarno večino. Nobena od največjih političnih formacij oziroma koalicija ni dobila potrebnih 40 odstotkov glasov, torej absolutne večine, s katero bi lahko vladala sama.
Oblikovanje nove vlade v Rimu bo zelo naporno, nobena koalicija, ki se zdi možna, ni videti naravna. Tako rekoč vse teoretično predstavljive povolilne povezave so videti neobičajne, netipične, vsebinsko neutemeljene. Kar seveda ne pomeni, da niso možne.
Prva, najmanj naravna, najbolj strah zbujajoča in prisotna v podtonu vseh pogovorov o vladi je koalicija dveh zmagovalcev Luigija Di Maia in Mattea Salvinija, oba s predirljivim pogledom gledata proti palači Chigi. V tem primeru bi se povezali politični sili, ena nastopa proti establišmentu, eliti, druga proti priseljevanju, obe proti Evropski uniji. Gibanje 5 zvezd je od začetka, odkar se je pojavilo na političnem prizorišču, zatrjevalo, da ne namerava vstopiti v koalicijo. Toda povolilni čas je praviloma čas goltanja krastač, požiranja predvolilnih obljub.
Vodja Gibanja 5 zvezd Liugi Di Maio. Foto: Ciro De Luca/Reuters
Zdaj je videti, da niti koalicija Gibanja 5 zvezd in skrajno desne Lige ni več nepredstavljiva, čeprav gre za stranki na dveh bregovih, tudi v teritorialnem smislu, po logiki stvari se ne bi mogli povezati v vladno garnituro. Če bi to storili, bi se ena od njiju – kot je zapisal znani publicist – morala odpovedati ali enotni davčni stopnji, s čimer bi izgubila svoj obraz na severu Italije, ali univerzalnemu temeljnemu dohodku, s čimer bi izgubila italijanski jug. Pri vsem skupaj ni nepomembno niti kosanje za primat med obema prvakoma – kdo bo postal premier, Di Maio ali Salvini. In vendar se morda po tihem, v ozadju že dogovarjata prav o tem. Ali pa nemara o še pomembnejšem, kako bi preprečili komurkoli drugemu, da bi vstopil v vladno palačo.
Odločilni dnevi za parlament
Obstaja še nekaj teoretično možnih kombinacij, čeprav programsko nezdružljivih, na primer vlada 5 zvezd in Demokratske stranke ter odcepljene leve struje Svobodni in enaki (LeU). A vprašanje ostaja, ali številčna večina pomeni tudi politično večino. Pred volitvami je bilo veliko govora o možnosti velike koalicije po vzoru tiste v Nemčiji, po dramatičnem porazu Mattea Renzija na parlamentarnih volitvah pa povezava Demokratske stranke in Naprej, Italija Silvia Berlusconija ni več videti stvarna.
Vodja Lige Matteo Salvini pred podporniki v Bologni. Foto: Stefano Rellandini/Reuters
Ob zdajšnjih možnostih prihodnje bizarne rimske koalicije se je smiselno spomniti na prav takšne povezave v prenekateri članici EU. Navsezadnje je tudi velika koalicija v Nemčiji, že tretja, ki jo je pravkar sklenila kanclerka Angela Merkel, povezava strank, ki sta politični tekmici. Podobno prakso je poznala Avstrija. Tudi v EU je vse manj izmenjavanja ene ali druge politične opcije na oblasti, kot smo bili vajeni.
Prihajajo dnevi, odločilni za italijanski parlament: jutri bo ustanovna seja novoizvoljenega parlamenta, najmočnejše stranke bodo do konca tedna poskusile doseči dogovor o predsednikih poslanske zbornice in senata.
Vodja Lige Matteo Salvini se je v nedeljo zvečer pogovarjal s premierskim kandidatom Gibanja 5 zvezd Luigijem Di Maiem, ta vztraja pri predsedniku poslanske zbornice iz svojih vrst, saj je stranka najštevilnejša v parlamentu. Salvini, ki v imenu desnosredinskega zavezništva vodi pogovore o novem predsedniku parlamenta, za svojo Ligo zahteva položaj predsednika senata.