Tiskane izdaje
Italija je tako nespodobno pozabljena, da je to težko verjeti. Komaj kdo jo jemlje resno, čeprav je ena izmed največjih gospodarskih sil in tudi politično se v času krize lahko kadarkoli spremeni v eksplozivno telo. Čisto resno tudi Italija samo sebe ne obravnava, sicer se ji v Rimu ne bi zgodil pogreb mafijskega botra, ki je bil skromnejši samo od papeževega.
Rimu, ki se ima za prestolnico Italije, pa tudi vsega katoliškega sveta, se je zgodil »primer Vittorio Casamonica«. Nihče na zemeljski obli zunaj Rima in zunaj mafijskega sveta še ni slišal zanj, pa so mu vendarle priredili slovo od zemeljskih razsežnosti, kakor ga ni nihče deležen, če ne sodi ravno v najvišje politične ali cerkvene vrhove.
Ljudje, ki so po naključju spremljali dogajanje, so najprej pomislili, da gledajo snemanje filma o nečem, kar se je v resnici dogajalo v drugih časih in kod drugod. Potem so ugotovili, da se vse dogaja zdaj in tukaj, da je vse – resnično.
V velikanski kočiji, ki je spominjala na kraljevske pogrebe pred dvema stoletjema ali tremi, so peljali posmrtne ostanke Vittoria Casamonice. Vsa mafijska druščina je bila tam, tudi botrov zaprti sin, vsem znani kriminalci so bili zraven. Helikopter so imeli za spremstvo in nadzor. V baziliki svetega Janeza Bosca, pred katero je stala kočija, so bile posebej slovesne verske ceremonije. Del Rima se je ustavil, bilo je v posmeh policiji, sodstvu, mestnim in državnim oblastem, tudi cerkveni državi, saj je bil pogreb cerkven. Bazilika je bila polna.
Cirkus je zdaj minil, za oblastnike pa se predstava z obveznim posipanjem s pepelom šele začenja. Danes, ko se bodo v pisarne z avgustovskih počitnic vrnili prvi vladni birokrati, bodo morali pojasniti, zakaj se je zgodil »škandal desetletja«.
Mafijski pogrebni spektakel
Že včeraj so odkrili, da pogreb velikega botra ni bil prav nič tajen. Napovedan je bil, zanj so več dni vnaprej vedeli na policiji in na sodniji. Za predstavo, ki je zaprla ulice cele četrti, velike kot Ljubljana, so vedeli vsi pristojni, tudi dovoljenje so imeli prireditelji. Samo helikopter so si menda privoščili na svojo roko. Lokalna policija je stala zraven, delala je red in pazila, da se kaj ne zgodi. Tudi škofija je bila obveščena, seveda, saj so obrede v baziliki vodili duhovniki.
V malo višjih sferah, v notranjem ministrstvu, v državnem tožilstvu in v vrhovih cerkvene države zgroženi ugotavljajo, da o vsem skupaj niso vedeli ničesar. Nihče jih ni o ničemer obvestil, ne lokalna policija, ne lokalno sodišče, ne lokalna župnija in pristojna škofija. Če bi vedeli, pravijo, se sramota za obe rimski državi sploh ne bi mogla zgoditi v času, ko se civilna in cerkvena država zaklinjata, da se borita proti kriminalnemu podzemlju in korupciji.
Da se je vse skupaj lahko zgodilo, seveda ne morejo biti krive Avgustove počitnice, kakor Italijani pravijo prostim dnem okrog velikega šmarna, opozarjajo na uradnih ravneh. Najbolj odločno je svoje podložnike okrcal Vatikan. Eden izmed župnikov pa je javno že vprašal, kako lahko tudi sicer cerkveno pokopavajo mafijske ljudi, pa jih ne bi smeli. Nikogar, ne samo Casamonice, katerega portret je bil nalepljen na pročelje bazilike, pod njim pa je bil napis Kralj Rima.
Zadnji pogreb velikega mafijskega šefa se je manj glasno zgodil pred nekaj desetletji. Sredi Rima, ob turistično vedno polnem trgu Navona. Za mafijo se je klavrno končal, ker so morali pred nekaj leti na papežev ukaz iz cerkve, ki zdaj pripada Opusu dei, v času pogreba pa vatikanski centrali, odkopati ostanke glavnega mafijskega razbojnika šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Casamonica je te dni vsekakor zasenčil vse drugo. Vladne načrte reform, pri katerih premier Matteo Renzi ostaja sam s svojo precej razklano Demokratsko stranko, tudi brez obljubljene podpore večnega viteza Silvia Berlusconija, ki se zna premisliti, kadar mu tako kažejo zvezde. Tudi proračunskih rezov se bo Renzi bržkone loteval sam, težko se bo še katera stranka podpisala pod načrt, ki predvideva dodatno jemanje denarja zdravstvu.
Italija si vendarle zasluži tudi kakšno lepo besedo. Dandanes svet piše, govori in se prepira o revežih z Jutrovega, ki prihajajo v Evropo, televizije z vsega sveta hitijo v Makedonijo in na madžarsko mejo. Ko so se take in podobne grozljivke že dolgo dogajale v Italiji, ni bilo nikomur mar. Italija je opozarjala, da bodo tisoči umirali v valovih Sredozemlja že takrat, ko si je Evropa privoščila obračun z Gadafijem. Pa je niso jemali resno.
