»Če bo vse v redu, bomo jutri zjutraj že v Grčiji«

Izmir – Turško mesto ob Egejskem morju je že najmanj štiri mesece središče – in ključna točka – balkanske begunske poti, ki iz Sirije čez Turčijo, Grčijo, Makedonijo, Srbijo, Hrvaško, Madžarsko in Avstrijo vodi proti Nemčiji in naprej proti severni Evropi. Izmir je svetovna begunska prestolnica.

»Zjutraj smo prispeli z avtobusom iz Antakye. Še pred tremi dnevi smo bili v Siriji. Prihajamo s podeželja v bližini Alepa. Imeli smo veliko srečo, da smo preživeli pot do turške meje. Ustavili so nas na dveh nadzornih točkah. Ne vem, kdo so točno bili. Takoj ko smo prispeli v Izmir, smo tu blizu vplačali denar za nadaljevanje poti v Grčijo. Na otok Lezbos,« je v četrtek pozno zvečer na trgu Basmane pred železniško postajo v tretjem največjem turškem mestu dejal 44-letni Džaved, ki se je na pot proti Evropi odpravil skupaj z ženo in dvema hčerkama, starima enajst in osem let.

Džaved – to ni njegovo pravo ime – je že v Antakyi dobil telefonsko številko tihotapca, ki ga je moral poklicati ob prihodu v Izmir. Dobil je tudi naslov nekakšne »zavarovalnice«, kjer je moral nemudoma vplačati celoten znesek za prečenje Egejskega morja. Po 1200 dolarjev zase in ženo ter 1200 dolarjev za oba otroka skupaj. Tri tisoč šesto dolarjev za nevarno pot z majhnim in zagotovo prenapolnjenim gumijastim čolnom s plaže v bližini Izmira do grškega otoka Lezbos je veliko denarja. Celotni družinski prihranki. Džaved je tik pred odhodom prodal vse, kar je imel, v njegovo stanovanje pa se je preselila večja skupina sorodnikov. Pri sebi ima ravno toliko denarja, kolikor ga bodo vsi skupaj potrebovali na poti do Nizozemske, ki je njihov končni cilj.

Ponarejeni reševalni jopiči

»Upam, da se bomo proti Grčiji odpravili že danes ponoči. Tu smo od jutra. Čakamo na klic. Dobil sem listek s številko, ki jo moram povedati moškemu, ki nas bo pobral s kombijem in odpeljal na obalo, od koder bomo izpluli. Kupili smo reševalne jopiče in vodotesne vreče. Upam, da bo vse v redu. Tu je kot v Siriji. Le da ni vojne. Srečal sem veliko ljudi, ki jih že dolgo nisem videl. Za nekatere sem mislil, da so umrli,« je brez podvprašanja nadaljeval utrujeni možakar. Njegovi hčerki sta si okoli vratu nadeli nova reševalna jopiča. Otroški model. Reševalni jopiči so – skupaj z notranjim, napihljivim delom avtomobilskim gum – tukajšnja velika prodajna uspešnica. Mogoče jih je dobiti kjer koli. V svojih izložbah – in pred njimi – jih »oglašuje« večina trgovin z oblačili in tehničnim blagom. Reševalni jopiči, ki jih po naših podatkih zadnja dva meseca izdelujejo kar v eni izmed lokalnih tovarn, so večinoma ponarejeni. Nekateri so napolnjeni z vato, ki vpija vodo. Nekateri trgovci ob nezanesljivih, celo nevarnih reševalnih jopičih sirskim beguncem »s popustom« ponujajo tudi plavutke. Za vsak primer …

Na trgu Basmane je v četrtek zvečer in v zgodnjih petkovih urah vladala silovita gneča. Vsi okoliški parki in restavracije so bili polni ljudi, ki jih je prežemalo pozitivno pričakovanje. Na »usodni klic« je hkrati čakalo več sto ljudi. Vremenske razmere so se v zadnjih dveh tednih precej poslabšale. Več tisoč ljudi je ostalo ujetih v mestu, kjer že tako in tako živi najmanj 70.000 sirskih beguncev (toliko jih je uradno registriranih, op. p.). A v četrtek in petek je bilo vreme jasno in število čolnov, ki se je s turških obal odpravilo proti vzhodnoegejskim grškim otokom, na katerih vlada hud kaos, se je spet strmo povečalo. A vreme se bo že ta konec tedna spet močno poslabšalo. Poletje – in z njim idealne razmere za plovbo – se nepreklicno poslavlja tudi na jugu Evrope.

Cvetoča vojna ekonomija

Mali avtobusi so na trg Basmane ves čas iz različnih turških mest vozili nove in nove ljudi, ki so na begu iz najbolj krvavega konflikta našega časa. Okoli njih so – vsem na očeh – hodili številni tihotapci in jim ponujali tako rekoč vse. Od polnega paketa, ki vključuje prihod v Nemčijo, do zgolj prečenja ožine med Turčijo in Lezbosom. Bili so, o tem v eni izmed naslednjih poročil, tudi nenavadno zgovorni. Taksisti so v avtomobile tlačili (skromno) prtljago tistih, ki so jim tihotapci s kratkim telefonskim klicem odobrili pot proti točki vkrcanja. Ta je od središča Izmira oddaljena slabi dve uri vožnje. Kljub zelo pozni uri so bile odprte tudi bližnje turistične agencije, ki so očitno dodobra vpete v tihotapske posle. Ti cvetijo kot še nikoli. To je mogoče opaziti na vsakem koraku. Izmir, kjer »prosta trgovina« dobi zelo dobeseden pomen, je v polnem razcvetu.

»Ne, ni nas strah poti. Prihajamo iz vojne. Ko bi vedeli, kaj vse smo preživeli, nas tega sploh ne bi vprašali. Zadnja tri leta smo preživeli v kleti. Naš stanovanjski blok je bil delno porušen. Hoteli smo živeti, zato smo odšli. V Alepu bi prej ali slej umrli. Če bo vse v redu, bomo jutri zjutraj že v Grčiji. V Evropski uniji. Tam bomo varni. Zato bo vse lažje,« se je skupaj z molčečo ženo in hudo zaspanima hčerkama poslovil Džaved in po rokah živčno prelagal mobilni telefon.