Tiskane izdaje
Bruselj – Kakšne bodo posledice in nadaljnji koraki, če bodo Grki v nasprotju z nasvetom svoje vlade izglasovali da? Bo ne res pomenil, da Grčija skoraj neustavljivo drsi v izhod iz evra?
Ne glede na razplet referenduma so pred evropsko politiko dramatični dnevi. Grški premier Aleksis Cipras sicer kvečjemu med vrsticami napoveduje, da bi bil pripravljen sprejeti odgovornost in odstopiti, če bi volivci raje izbrali glasovanje za stari predlog trojke. Vsekakor naj bi nato sledili volji volivcev. Po atenskih razlagah bi glas ne omogočil, da bi v pogajanjih lahko dosegli boljši sporazum in ga potrdili v 48 urah po referendumu. Glede na razpoloženje v evropski politiki je oboje bolj delanje računa brez krčmarja.
Vodilni politiki na čelu z nemško kanclerko Angelo Merkel so v napovedovanju prihodnjih korakov zadržani in čakajo na odločitev volivcev. Toda tisti, ki ne odločajo, jasneje napovedujejo prihodnost. Predsednik evropskega parlamenta, nemški socialdemokrat Martin Schulz, ki je imel poleg prvega človeka evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, največ razumevanja za Ciprasa, je za Handelsblatt povedal, da v primeru zmage da pričakujejo razpis predčasnih volitev in do njih sestavo tehnične vlade, ki bi se pogajala z mednarodnimi posojilodajalci.
V skupini z evrom opozarjajo predvsem na posledice ne in svarijo grške volivce. Ocena njenega vodje Jeroena Dijsselbloema je, da je Ciprasova trditev o boljšem sporazumu po referendumu iluzija in da ne na referendumu verjetno pomeni – izgubo podlage za članstvo v območju evra. Ker se je stari program (ponudba trojke, o kateri glasujejo Grki, je nastala pred propadom pogajanj) iztekel, se je Grčija znašla v praznem prostoru. Če hoče še dobivati pomoč, bo morala skleniti nov sporazum z upnicami, ki bodo vztrajale pri vsaj enako strogih pogojih.
Finančni minister Janis Varufakis, ki je napovedal odstop, če zmaga, je na Bloombergu TV razglasil, da si raje odreže roko, kot da podpiše sporazum, ki ne bi vključeval prestrukturiranja dolgov. Še bolj kočljiv ukrep, njihov odpis, je ena od glavnih grških želja. Čeprav so upnice ves čas načelno pripravljene razpravljati o blažitvi dolžniškega pritiska, vladi v Atenah niso hotele dati prazne menice. Njihova logika je: preden bomo odločali o odpustkih, mora Grčija izpolniti reformne naloge, s katerimi bi preprečili ponovitev zgodbe.
Dileme, ki bodo po referendumu spremljale razprave o nadaljnji pomoči Grčiji (če se ne bo začel uresničevati scenarij »grexita«), je razkrila analiza IMF. Njegovi predstavniki so bili v pogajanjih še posebno trdi, ker – drugače kot politiki – zahtevajo strogo spoštovanje lastnih pravil. IMF ne sme sodelovati v programih pomoči, če ni zagotovljeno, da se bo država približevala cilju – vzdržnosti dolgov. Po sporazumu iz leta 2012, ko se bili roki za plačilo grških dolgov evropskim upnikom podaljšani, obresti pa znižani, bi moral biti grški dolg do leta 2022 precej pod 110 odstotki BDP.
Po scenarijih, preigranih v IMF, tudi ob štiriodstotni rasti BDP vsako leto, cilj ne bo dosežen brez prestrukturiranja dolgov ali njegovega odpisa. Da bi bil cilj iz leta 2012 dosežen, bi po oceni IMF potrebovali odpis dolgov v višini 30 odstotkov BDP. Ob podaljšanju moratorija na plačilo obresti z deset na dvajset let in podaljšanju rokov zapadlosti na 40 let, IMF omenja tudi pravi odpis dolgov Če bo Grčija imela enoodstotno rast BDP, varčevalni-reformni cilj pa bodo ublaženi, da bi, denimo, morali izpeljati popoln odpis 53 milijard evrov terjatev članic iz dvostranskih posojil leta 2010.
Poleg tega bo Grčija morala dobiti še orjaška posojila, da bo v prihodnjih letih ostal nad vodo. Po izračunih IMF bo v prihodnjih treh letih potrebovala 36 milijard evrov pomoči partnerjev iz skupine z evrov. Pri izračunih finančnega učinka zadnjih zapletov še niso upoštevali. Dolžniški odpustki obsega tega zneska ne bi zmanjšali, saj Grčija obresti za precejšen dolg evropskim partnerjem sploh še ne plačuje. Njeno breme servisiranja dolga, ki se giblje med tremi in štiri odstotki BDP na leto, je okoli evropskega povprečja. Cipras je ob izteku starega programa sicer zaprosil za novo pomoč v višini 29 milijard evrov, ki bi ga dobili iz kriznega sklada ESM.
Grška vlada se je ves čas, med volilno kampanjo in tudi po izvolitvi, hotela osvoboditi spon zavez iz starega programa in skleniti nov sporazum, ki bil bolj upošteval njene politične cilje. Da bi sploh lahko dobila novo pomoč, mora biti izpolnjen temeljni pogoj: ocena, da položaj ogroža finančno stabilnost območja evra kot celote in njegovih članic. Četudi vodilni evropski politiki in tehnokrati govorijo, da je primer Grčije izoliran, je tolmačenje ogroženosti celote lahko široko. Tudi za Ciper bi težko rekli, da je ob odobritvi pomoči leta 2013, ogrožal celotno območje evra.
Če bi na oblasti ostal Cipras, bo za upnice velika težava, da po vsem, kar se je zgodilo v zadnjih tednih in neizpolnitvi zavez iz prejšnjega programa, odobrijo nadaljnjo pomoč. Njihova logika: Sirizina vlada gotovo ne bo izvajala zavez. Tudi če obljubijo dolžniške odpustke, bodo članice zahtevale izpolnjevanje varčevalnih in reformnih ciljev, da bi se Grčija lahko postavila na noge in postala neodvisna od tuje pomoči. Obroke bodo odobravali le, če so Atene naredile domače naloge. Skratka, reševanje Grčije bi se vrnilo v ustaljen ritem.
