Collett: Zidovi migracijskega problema ne rešijo

Po dogovoru s Turčijo so se evropske institucije začele vesti, kot da jih migracije ne zadevajo več. 

Objavljeno
07. junij 2017 21.46
Katarina Bulatović
Katarina Bulatović

Bruselj – Reševanje migracijskega vprašanja trenutno ni prednostna naloga Evropske unije, meni direktorica Evropskega inštituta za migracijsko politiko (Migration Policy Institute Europe) , ki je ena najvplivnejših nevladnih organizacij na področju urejanja migracijske politike s sedežem v Bruslju.

Sporazum med EU in Turčijo o vračanju prebežnikov iz držav članic v Turčijo je pred enim letom zaprl balkansko pot, a ponovno oživil nevarno sredozemsko pot v Italijo. Evropske institucije se od dogovora – podobno kot pred množičnimi prihodi beguncev in migrantov – vedejo, kakor da so migracije nekaj, kar jih ne zadeva, pravi sogovornica Elizabeth Collett.

Pred dvema letoma je meje EU nenadzorovano prečkalo na tisoče beguncev in migrantov, po več terorističnih napadih v evropskih mestih pa so države nenadoma začele zapirati svoje meje. Zavladal je kaos. Kje smo zdaj?

Sprejemanje dogovora med Turčijo in EU, ki je začel veljati pred letom dni, je bilo izjemno kaotično po vsej celini. Evropski predstavniki so ta sporazum sklenili, da bi lahko za trenutek zadihali, nato pa premišljeno sprejeli boljšo migracijsko politiko. To se na žalost ni zgodilo. Po dogovoru s Turčijo so se evropske institucije začele vesti, kakor da so migracije nekaj, kar ni več njihova stvar. Po begunski krizi smo na mizo položili kar nekaj dokumentov in ugotovili ključno – države članice dolžnosti iz schengenskega sporazuma niso upoštevale enakovredno. Vsaka prebežnikov ni pripravljena gostiti in tudi ne pod enakimi pogoji.

Trenutno reševanje migracijskega vprašanja ni prednostna naloga Evropske unije, še vedno pa so članice v krizi, saj ne vedo, kakšna naj bo njihova vloga pri upravljanju globalne migracijske politike. Iz popolnega kaosa smo prešli v identitetno krizo razvoja migracijskega vprašanja v EU. Na kratko bi na to vprašanje lahko odgovorila – migrantske krize je konec, živela migrantska kriza!

Na kako trhlih nogah je trenutno dogovor EU s Turčijo?

Že od samega začetka je bil sporazum izjemno nepredvidljiv. Z mano vred smo vsi presenečeni, da je sploh zdržal tako dolgo. Spodnesel ga ni niti letošnji turški referendum. V zadnjih raziskavah so begunci, ki tam trenutno živijo, na vprašanje, ali želijo nadaljevati pot v Evropo, večinoma presenetljivo odgovorili, da bi raje ostali v Turčiji. Tudi če bi sporazum jutri padel v vodo, ni jasno, ali bi se res ponovil scenarij, ki smo mu bili priča jeseni pred dvema letoma. Povečanja – kakršnegakoli – izjemno obremenjeni grški otoki ne bi zmogli. Zaupanje javnosti v EU, da bi prihode obvladala brez konfliktov, pa je tudi tako majhno, da bi imel padec dogovora izjemno negativen politični vpliv.

Množične prihode ste z nekaterimi drugimi organizacijami napovedali že pred več leti ter nanje opozarjali evropske institucije. Zakaj se niso pravočasno odzvale?

Nismo bili edini, ki smo zaradi vojne v Siriji predvideli množične migracije. Točnega datuma seveda nismo mogli napovedati, smo pa prihode pričakovali. To je bilo evropskim voditeljem, ki so se takrat ukvarjali s krizo evra, zelo težko sporočiti. Migracije niso bile njihova prioriteta, čeprav kriza na Lampedusi traja več kot deset let. Zdaj se dogaja podobno. Zaprtje balkanske poti je Uniji prineslo olajšanje. Notranjih reform sistema azilne politike ni bilo, ker v resnici nihče ne ve, kako begunce ustrezno prerazporediti, nove članice pa še vedno ne razumejo dolžnosti iz schengenskega sporazuma. Dokler bo tako, bomo imeli velike težave s spremembami.

Nedavno srečanje industrijsko najrazvitejših držav na svetu G7 je bilo na Siciliji, kamor še vedno prihajajo stotisoči predvsem iz severne Afrike, obremenjujejo pa predvsem Italijo. Vendar so svetovni voditelji tako ključnemu vprašanju namenili premalo časa.

Biti na eni strani pri tako pomembnem vprašanju je izjemno težko, ker imajo države različne geografske in gospodarske značilnosti. Ne gre torej nujno za to, da države ne bi bile pripravljene migracijskega vprašanja urediti. ZDA imajo to srečo, da so geografsko oddaljene od sredozemske poti, Italija pa ne.

Katere so največje ekonomske in družbene posledice, ki lahko zaradi priseljencev nastanejo v družbi?

Evropa se stara, zato bo potrebovala novo delovno silo s številnimi veščinami. Tako lahko priseljenci prispevajo v državno blagajno in postanejo negovalci ostarele celine. Vendar na migracije ne smemo gledati samo z gospodarske perspektive. Preseljevanje je dejstvo in bo dolg proces, ki lahko v skupnost prinese številne druge prednosti. Z novimi prihodi pa seveda nastane stanovanjski problem. V infrastrukturo bomo morali bolj investirati in jo učinkovito upravljati.

Toka ljudi iz nerazvitega sveta v razvitejšega torej ni mogoče zaustaviti, morali pa bi ga urediti brez konfliktov. Kako?

EU čaka nekaj težkih političnih odločitev, pri katerih bi se morala vrniti k osnovam. Vprašati se moramo, ali je schengensko območje koristno za vse članice in kaj so pripravljene storiti za njegovo ohranitev. EU bo morala tudi odgovoriti, kaj želi sploh biti. Želi odpreti vrata beguncem in migrantom? Pod kakšnimi pogoji? Želi biti bolj stroga pri varovanju meja? Kako se želi zapisati v zgodovino? Po tem ne bo dovolj napisati sporočila za javnost, ampak se bo treba odločiti, kam investirati svoj denar.

Kolikšen bo v prihodnje delež migrantov, ki bodo na drugo območje prisiljeni oditi zaradi podnebnih sprememb?

Vedno večji. Zanje ponavadi uporabimo izraz okoljski migrant, ker se beseda begunec nanaša na status, določen z ženevsko konvencijo, kjer opredelitve okoljskega begunca še ni. Nejasno je, kako se bo na njihove prihode odzvala skupnost. Ne nazadnje desetletja zamujamo tudi pri odzivanju na podnebne spremembe.

Grajenje novih zidov in nameščanje žičnih ograj na mejah verjetno nista pravi odgovor?

Seveda ne. Zidovi migracijskega problema ne rešijo, ampak ga samo preusmerijo na drugo lokacijo. Jih pa bo v prihodnje verjetno še več. Politiki z njimi simbolično sporočijo javnosti, da so nekaj vendarle storili – da so svoje ljudstvo zaščitili pred tujci. Videli smo, kako učinkovita je bila samo napoved tega pri Trumpu.