Costa-Gavras: Evropa pripada tudi Grčiji

Evropa ne more obstajati le na ravni financ, potrebujemo­ politično, kulturno Evropo; Evropo,­ ki vzgaja. Kultni režiser, eden od začetnikov evropskega političnega filma, govori o skupni odgovornosti za grško krizo in sprenevedanju elite, z Junckerjem vred, ki je vedela za čezmerno zadolževanje Grčije.

Dvainosemdesetletni Costa-Gavras, Konstantínos Gavrás, je v sedemdesetih letih veljal za največjega levičarja med evropskimi avtorji. Je avtor filmov, kot sta Z (1969) in Pogrešani (1982), v prvem je nesmrtno posnel umor leta 1963 ubitega grškega politika Grigorisa Lambrakisa. Že desetletja živi v Parizu. Njegovi filmi o generalih in vojaški diktaturi v Grčiji, komunistični vladavini na Češkoslovaškem, ameriškem imperializmu in mučenjih Cie v Južni Ameriki so dali argumente generacijam levičarskih študentov. Te dni je o razmerju med Grčijo in Evropo, o tem, v kaj se je odnos izrodil, govoril za milanski dnevnik Corriere della Sera.

Kaj pričakujete od evropskega vrha?

Da se bo ta film končal in se bodo začeli ukvarjati z naslednjim.

Torej?

Živimo v tragikomediji. Pred kratkim sem z nečaki ponovno gledal Moderne čase (Modern Times, 1936) Charlieja Chaplina, živimo natanko tako kot v omenjenem filmu. Film pripoveduje o svetu brezbrižnih bogatašev in o revežih, ki se ničesar ne zavedajo. Po vseh bitkah, po vseh vojnah in zmagah smo padli noter, ne da bi se sploh upirali. Srednji razred se je zredčil, bogataši postajajo bolj in bolj brezo­bzirni, siromašni še siromašnejši, kot so bili. Danes gre za malo Grčijo, jutri bo na vrsti Italija. Smilijo se mi mladi.

Bi dodatno posojilo Atenam spremenilo film, ki ga gledamo?

Bilo bi znak, da Evropa niso le finance brez duše. Bančniki gledajo samo številke in grafe, evropski voditelji bi morali biti sposobni videti tudi ljudi – ženske, moške in otroke brez prihodnosti. Potrebujemo tudi politično in kulturno Evropo, Evropo, ki vzgaja. Ta danes ne obstaja. Morda je mogoče priti do tega prek sporazuma z Grčijo.

Od šestdesetih let živite v Parizu. Kako lahko ocenite, ali si Grčija še zasluži zaupanje?

Seveda, sam živim dobro, toda stvari razumem. Zrasel sem v rev­ščini povojnega obdobja in sposoben sem prepoznati grško trpljenje v tej krizi brez konca. Biti Grk in biti Evropejec ni nikoli pomenilo protislovja, zdaj pa se počutim razdeljenega. V nemškem tisku berem o umazanih, nesposobnih Grkih. Tudi v zvezi z novo vlado obstaja polno predsodkov.

Grški premier Aleksis Cipras se je evropskim kolegom predstavil z besedami »vse, kar ste naredili, ste naredili narobe«. Nezaupanje je razumljivo.

Problem vidim v etiketi radikalne levice, ki so jo nalepili Sirizi. To je kategorija, ki prestraši številne evropske vlade. Toda sam, nasprotno, njegovega uspeha ne dojemam kot ideološkega. Stranka Siriza je zgolj zajezdila željo po spremembi. Bruseljska birokracija živi odmaknjeno od stvarnosti in ne razume stvari. Potrebni so novinci, kot je na primer Cipras, kot je vaš [italijanski] ministrski predsednik Matteo Renzi, posamezniki brez okostnjakov v omarah in bremen iz preteklosti. Uspeh Marine Le Pen v Franciji je mogoče pojasniti tudi tako.

Toda nove sile na desnici niso enaka reč kot nova levica, še posebej, če so radikalne.

Spoznal sem Aleksisa Ciprasa in z njim sem se na dolgo pogovarjal. Zanj radikalno ne pomeni zanikanja privatne lastnine oziroma restavracije neokomunizma. Pomeni vrnitev h grškim koreninam: demokraciji in kulturi.

Toda onkraj teh političnih kategorij: ali menite, da grški sistem deluje in da si torej država zasluži dodatna posojila?

Vrsto let si ni zaslužila zaupanja, pa ga je kljub temu imela. Vsi različni Papadreuji, Karamanlisi so bili voditelji brez kvalitet, ki so namesto tega, da bi skrbeli za Grčijo kot za svojo družino, sami bili protagonisti velikanskih škandalov. Toda niso bili edini.

Kdo jim je pomagal?

Tisti, ki so danes »kreditodajalci«. Vrsto let so Nemci in Francozi prodajali Grkom raznovrstne dobrine, pri čemer niso spraševali za denar, posojila so prihajala ravno prek njihovih bank. Prodajali so podmornice, avtomobile, pralne stroje.

Leta 2008 so evropski finančni ministri Jean-Clauda Junckerja, tedanjega predsednika evrske skupine, posvarili o čezmernem grškem dolgu. Vendar je Juncker dovolil, da se dolg vnaprej povečuje. Tudi to je odgovornost. Zdaj je prišel trenutek, da vsakdo sprejme svoj del odgovornosti, sicer bo evropski sen izpuhtel.