Tiskane izdaje
Berlin – Bavarska CSU na novoletnih klavzurah pogosto poudarja svoj konservativni značaj, pozivi sestrske stranke krščanskih demokratov dolgoletne kanclerke Angele Merkel h konservativni revoluciji pa tik pred pogajanji o ponovni veliki koaliciji s socialdemokrati vendarle vzbujajo pozornost.
Nemčija je meščanska država, verjame vidni bavarski krščanskosocialni politik Alexander Dobrindt. »V Nemčiji ni leve republike in leve večine, kar se je jasno pokazalo na volitvah v bundestag 2017,« je ob tradicionalni novoletni klavzuri svoje CSU dosedanji zvezni prometni minister zapisal v prispevku za časopis Die Welt. Po njegovem prepričanju v številnih razpravah prevladuje levo mnenje »elitnega gibanja« iz šestdesetih let minulega stoletja. »Potrebujemo meščansko-konservativni preobrat!«
V Seeon, kjer je bavarska vladajoča stranka v minulih dneh razpravljala o svoji prihodnji usmeritvi, so demonstrativno povabili tudi madžarskega premiera Viktorja Orbána, ostrega kritika begunske politike krščanskodemokratske kanclerke. V običajnih časih bi bila to le poteza za poudarjanje videza tradicionalne konservativnosti, saj je madžarski premier obiskoval München že prej, a je na zadnjih parlamentarnih volitvah tudi CSU dosegla najslabši rezultat po letu 1949 in slabo leto pred domačimi deželnimi volitvami bavarski konservativci bijejo plat zvona. Tudi v eni najbogatejših nemških dežel, v kateri CSU tradicionalno vlada z absolutno večino, je nacionalistična Alternativa za Nemčijo konec septembra dosegla več kot 12 odstotkov in krščanskosocialni premier Horst Seehofer je že napovedal odhod iz münchenske vladne palače.
»Nemčija ni Prenzlauer Berg«
Zamenjal ga bo njegov finančni minister Markus Söder, Seehofer pa hoče še naprej voditi CSU in s tem tudi pogajanja o novi nemški vladi. Tudi zato izjave politika, ki velja za njegovo desno roko, pritegujejo toliko pozornosti. »Nemčija ni Prenzlauer Berg,« se je Alexander Dobrindt ogradil od berlinske četrti, ki velja za trdnjavo levih japijev. Vidni bavarski politik se je kmalu po objavi svojega razmišljanja povlekel nazaj, v intervjuju z ZDF-ovo Marietto Slomka se je odpovedal revoluciji ter povedal, da si želi le vrniti glas konservativnim volivcem.
Toda v CSU včeraj niso le gostili madžarskega premiera, ampak so dali v program nekaj protimigrantskih zahtev v njegovem in novem avstrijskem slogu, med njimi zmanjšanje socialnih prispevkov za prosilce za azil, da bi tako zmanjšali »napačne draži« za priseljevanje v osrednjo evropsko državo, ki je zdaj do njih zelo velikodušna, ter odločno vračanje vseh zločinskih priseljencev, tudi mladoletnih. Nemčijo je tik pred novim letom pretresel uboj petnajstletne deklice z nožem priseljenca iz Afganistana, ki ga zaradi domnevne mladoletnosti niso poslali domov. CSU se bo zdaj zavzemala za obvezno ugotavljanje starosti azilantov, ki se brez dokumentov razglašajo za mladoletne. Strokovnjaki verjamejo, da jih več kot tretjina laže.
Vrsta zahtev bavarskih konservativcev je v nasprotju s tistim, kar tik pred pogajanji o ponovni veliki koaliciji s CDU/CSU Angele Merkel zahtevajo socialdemokrati. Predsednik SPD Martin Schulz se je že zavzel za priselitev družinskih članov tudi tistih azilantov, ki so pribežali pred vojnami in ne pred osebnim preganjanjem, potem ko bo marca potekla zamrznitev takšnega priseljevanja. Jutri, ko bodo nemški konservativci in socialdemokrati začeli sondirati teren za morebitno ponovno skupno vlado, bodo zato potrebni kompromisi na eni ali drugi strani. Sporne točke so tudi v evropski politiki, kjer SPD Martina Schulza zahteva nekakšne Združene države Evrope, zdravstvu in še kje.
Kam se bo obrnila CSU?
Po raziskavi ARD in Dimapa skoraj 60 odstotkov Nemcev verjame, da je kanclerka zaradi beguncev zanemarjala njihove potrebe. Se bodo prepričanju FDP Christiana Lindnerja, da je liberalno-konservativna prenova Nemčije mogoča le brez Angele Merkel, pridružili tudi nekateri vidni politiki CDU/CSU? Vsaj liberalci bi v kanclerski palači raje videli mladega krščanskega demokrata Jensa Spahna, a je krščanskodemokratska prvakinja vsemu navkljub tudi konec septembra lani dokazala, da zna še vedno zmagovati, čeprav bolj borno. Tudi zato so ji njeni bolj konservativni kolegi doslej stali ob strani, čeprav nekateri med njimi niso bili zadovoljni z njenim pomikanjem na levo sredino. Bodo zdaj, ko se kariera dolgoletne kanclerke počasi izteka, bolj naklonjeni prelomu s starim? Od povojnih zahodnonemških kanclerjev sta dlje od Angele Merkel vladala le Konrad Adenauer in Helmut Kohl, zadnji predvsem zaradi združitve države.
Kam se bo obrnila CSU, brez katere si vsaj za zdaj ni mogoče predstavljati niti prevlade CDU, bo najbrž odločala presoja o domači Bavarski, saj vzpon Alternative za Nemčijo zaradi begunske krize ogroža tudi tamkajšnji status quo. »Leve ideologije, socialdemokratični etatizem in zeleni 'prepovedizem' so stvar preteklosti,« je Alexander Dobrindt razkril prepričanje, da lahko CSU slabo leto pred deželnimi volitvami pomaga le pomik na desnico. »Novi islamizem napada evropsko idejo svobode in ne sme imeti prihodnosti.« Kdor se hoče integrirati, mora vedeti, kam. »V naših razredih na stenah visijo križi, moški in ženske se držijo za roke, deklice se udeležujejo športnih dogodkov in v javnosti kažemo svoj obraz. Pri nas ni prostora za šarijo in burko, otroške in prisilne poroke, islamistične pridige sovraštva in versko ščuvanje.«
Ko bavarski konservativec govori o krščansko-zahodni kulturi, nekateri kritiki že izprašujejo njegovo obračunavanje z ideologijo šestdesetih let minulega stoletja. Vrnitev v Nemčijo iz leta 1958 bi bila težka ali celo nemogoča.
Tagesspieglova Ruth Ciesinger je opozorila, da niti v vseh bavarskih razredih ne visijo več križi. »Svet in Bavarska sta malo preveč zapletena in raznolika za eno rešitev za vse.«
