Tiskane izdaje
Bruselj − Četudi Grki na referendumu izbirajo zgolj med da in ne, lahko vsaki od odločitev sledi več (pod)scenarijev. Njihova skupna točka je, da so pred Grčijo nemirni in dramatični časi.
Po razlagi Aleksisa Ciprasa in Janisa Varufakisa bi si grška vlada v primeru »ne« izboljšala pogajalsko izhodišče in z upnicami takoj (Cipras je govoril o 48 urah) sklenila boljši sporazum. Z njim bi si zagotovili, da bi ECB odprla pipo in omogočila odprtje bank.
To nima nobene zveze z dojemanjem upnic. V njihovih očeh bi »ne« pomenil dramatično poslabšanje položaja. Zmaga ne bi namreč pomenila, da grško prebivalstvo zavrača razpoložljivi način reševanja krize.
Po besedah prvega človeka skupine z evrom, nizozemskega finančnega ministra Jeroena Dijsselbloema, bi »ne« verjetno pomenil, da ni več podlage za članstvo Grčije v območju evra. Vsekakor da ne bi bilo več podlage za pogajanja s Ciprasovo vlado.
Poleg tega je sklenitev novega sporazuma velik zalogaj, ki zahteva tehnične priprave in pogajanja. Skratka, gotovo bi trajal najmanj več tednov.
Usodno dogajanje v bankah
V prihodnjih dneh bo usodno dogajanje v bankah. Kot se je pokazalo v zadnjem tednu, grške banke brez novih injekcij ECB sploh ne morejo biti odprte. Ko je grška stran odkorakala s pogajanj in napovedala referendum, ECB ni ostalo drugega, kot da je zamrznila hitro rastočo izredno likvidnostno pomoč (ukrep Ela) pri 89 milijardah evrov.
Če bi Grki izglasovali »ne« in če na obzorju ne bo novega sporazuma, je težko pričakovati, da bi se ECB odločila za nadaljnje finančne injekcije, ki so, pod črto, denar evropskih davkoplačevalcev.
Po atenskih navedbah so grške banke imele v petek na voljo le še milijardo evrov. Z njimi bi lahko še izplačevale že tako omejene zneske najdlje do torka.
Torej: če ECB ne bo odprla pipe, bi banke v torek morale še bolj omejiti izplačila. ECB bi lahko zahtevala še strožje pogoje za Elo, ker so grški državni papirji po neplačilu IMF bolj tvegani, s čimer bi bankam vzela še več manevrskega prostora. Pogoj za Elo je presoja ECB, da so grške banke še solventne.
Ker mora Grčija 20. julija odplačati ECB 3,5 milijarde obveznost, je položaj še bolj dramatičen.
Tudi z vlogami v bankah se utegne zgoditi marsikaj ne glede na razplet referenduma. Če bodo potrebovale kapitalsko pomoč (kot, denimo, slovenske banke leta 2013), bi pred pomočjo domačih ali tujih davkoplačevalcev, morali po pravilih EU prevzeti del bremena vlagatelji in varčevalci. Na Cipru je bila meja za varčevalce 100.000 evrov.
V grških bankah sicer ni več veliko vlog nad 100.000 evrov. Financial Times je ugibal, da bi razvpito striženje (haircut) utegnili izpeljati že pri vlogah nad 8000 evrov.
Če pride do grexita in uvedbe drahme, se bo njihova vrednost utegne prepoloviti.
Kaj vse se utegne zgoditi v grškem bančnem sistemu, razglablja tudi Wall Street Journal.
Čeprav zmaga ne sama po sebi ne pomeni neposrednega izhoda iz denarne unije, utegne hitro pripeljati do tega. V Grčiji bo zmanjkalo denarja tako v bankah kot v državni blagajni. To bi gospodarstvo spravilo v še večjo katastrofo. Tako bi bil edini izhod za vlado vpeljava vzporedne valute v takšni ali drugačni obliki, da bi sploh lahko upravljali državo in plačevali, denimo, javne uslužbence.
Optimističen scenarij je, da bi Cipras v sodelovanju z EU organizirano izpeljal postopek.
Tudi v primeru zmage da se pričakuje velika drama. Veliko bo odvisno od notranjepolitične dinamike − od tega, ali bo Cipras ostal na položaju.
Težko si je predstavljati, da bi upnice imele v pogajanjih o novem sporazumu dovolj zaupanja v verodostojnost njegovih zavez, saj je med kampanjo zavračal takšne rešitve.
Cipras (če bo seveda ostal na oblasti) bo moral v nova pogajanja z upnicami. Ker so med krizo zadnjih tednov in mesecev gospodarska in finančna gibanja v Grčiji poslabšala, bo za doseganje varčevalno-reformnih ciljev zahtevan še večji napor.
Brez tega v drugih članicah območja z evrom ne bo pripravljenosti na še en rešilni sveženj, v katerem bo več deset milijard evrov. Tudi predvideno zmanjševanje dolžniškega bremena krči njihov manevrski prostor za popuščanje.
Po oceni IMF Grčija ne more doseči cilja vzdržne zadolženosti (po ciljih iz leta 2012 bi dolg leta 2022 moral biti znatno pod 110 odstotkov BDP), ker ni izpolnila varčevalno-reformnih ciljev. Zato ocenjujejo, da bi Grčija za dosego tega cilja ob rešilnem programu (več kot 50 milijard za tri leta) potrebovala tudi 30-odstotni odpis dolgov evropskim partnerjem.
Eden od scenarijev IMF v primeru ublažitve reformnih in varčevalnih ciljev je, da bi se članice, tudi Slovenija, 100-odstotno odpovedale dvostranskim posojilom iz prvega rešilnega programa v skupni vrednosti 53 milijard evrov. IMF svojih terjatev ne more odpisovati.
To bi vlade spravilo v neljub položaj, saj bodo morale pred volivci pojasniti, kako lahko odpisujejo dolgove in po drugi strani dajejo Grčiji jamstva za nova posojila. Sicer vprašanja (ne)vzdržnosti grškega dolga ni treba rešiti takoj, saj je Grčija z njegovim servisiranjem (roki so podaljšani, obresti v veliki meri še ne plačuje) v deležu BDP obremenjena okoli evropskega povprečja.
Če bi Grčija še uradno postala plačilno nesposobna, bi se že tako prej ko slej zgodil odpis dolgov. Kljub temu bi teoretično še lahko ostala v evru.
Tudi oblikovanje tehnične vlade je povezano s precejšnjimi tveganji. Z njo bi upniki, denimo, sklenili sporazum, toda že čez nekaj mesecev lahko na volitvah spet zmaga Siriza ali kdo drug, ki obljublja »odrešitev od varčevalno-reformnega jarma«.
Ne glede na razplet je očitno, da Grčija v prihodnjih tednih še ne more dobiti posojili iz klasičnega rešilnega programa v skladu z logiko: denar v zameno za reforme in varčevanje. To v praksi pomeni, da bi se za delovanje brez nje morala odločiti še za hujše reze v javno porabo, saj denarja iz drugih virov ne bo dobila.
Ker se bo položaj predvidoma dramatično zaostril, se EU že pripravlja na program izvajanje programa za pomoč članicam v stiski. Z njim naj bi med drugim omogočili, da bi lahko delovale javne storitve, zdravstvo, preskrba z energijo.
Že v prihodnjih dneh naj bi se v Bruslju sestali finančni ministri in nato še voditelji članic območja z evrom.
