Dediščina Snowdna in drugih žvižgačev

Berlin – Nemce so razburila odkritja o prisluškovanju ameriških obveščevalnih služb zasebnemu telefonu kanclerke Angele Merkel, spletni portal Wikileaks pa zdaj odkriva, da je NSA prisluškovala tudi drugim članom nemške vlade ter ­številnim drugim politikom.

Kot poročajo časopis Süddeutsche Zeitung in televizijski postaji NDR in WDR, naj bi pri NSA tudi s pomočjo britanskih obveščevalcev prisluškovali široki paleti nemških ministrstev, med njimi tudi gospodarskemu, finančnemu in kmetijskemu. Že od devetdesetih let minulega stoletja naj bi se ameriški obveščevalci zanimali za nemško trgovinsko in denarno politiko, tako kot je od prej znano, da so se za francosko. Zadnja afera iz zapuščine v Rusijo prebeglega ameriškega žvižgača in agenta Edwarda­ Snowdna je razkrila ameriško prisluškovanje francoskim predsednikom, od Jacquesa Chiraca in Nicolasa Sarkozyja do Françoisa Hollanda, skupaj z njimi pa številnim ministrstvom.

Francoze so razjezile trditve, da so ameriški obveščevalci med vladanjem sedanjega demokratskega­ predsednika Baracka Obame prisluškovali desetinam največjih podjetij ter še posebej pozorno »nadzorovali« posle nad 200 milijoni dolarjev s posebnim poudarkom na telekomunikacijah in energetiki pa tudi posle z jedrskimi in obnovljivimi energetskimi viri.

Tudi Nemci že od obračuna z nacističnim »velikim bratom« še posebej cenijo varovanje zasebnosti in jih nič ne razjezi bolj od razkrivanja sodobnega vsenavzočega prisluškovanja. Na to morda računajo tudi posredovalci afer, ki v rednih presledkih pretresajo nemško in drugo evropsko javnost ter vse po vrsti razkrivajo ameriške in britanske obveščevalne službe, čeprav nihče ne dvomi, da izkoriščajo vse možne vire tudi druge tajne službe.

Tudi v objavi tajnih pogovorov v nemški kanclerski palači je veliko takšnega, kar lahko vpliva na sedanjo nemško politiko in celo na najbolj aktualno soočanje z grško krizo. Eden od dokumentov, ki jih zdaj objavljajo nemški mediji, je pogovor nemške kanclerke o tedanjem izbruhu grške krize med njenim potovanjem v Vietnam. Angela Merkel naj bi tedaj še razmišljala o najboljših načinih spopada s krizo in ob tem celo omenjala še en odpis dolgov ter celo »transferno unijo«, ki jo je ta teden v nastopu v bundestagu odločno zavrnila. Zapisani so njeno mnenje, da Grčija kljub odpisu dolgov ne bo sposobna premagati svojih težav, ter pogovori o tem, ali bi bilo treba v Atene poslati nadzornike ter da bi moralo grško zasebno gospodarstvo bolj pomagati k reševanju krize.

Verodostojni preiskovalec

Nemška vlada na novinarska vprašanja odgovarja, da mora še pre­učiti nova obveščevalna razkritja, mnogi nemški politiki pa so ogorčeni nad informacijami o prisluškovanju obsežnim delom nemške vlade. Krščanskodemokratska pravosodna ministrica dežele Hessen Eva Kühne-Hörmann pričakuje resno sodelovanje ameriške vlade pri razkrivanju prisluškovalnih afer, prav tako številni drugi politiki vladajočih strank CDU/CSU in SPD. Zeleni poslanec Hans Christian Ströbele, ki je v preteklosti zahteval dovoljenje za pričanje Edwarda Snowdna v nemškem parlamentu, govori o sistematičnem ameriškem vohunjenju v Nemčiji in nujnosti kriminalne preiskave.

Po odkritju velikopoteznih »selektorjev«, s katerimi so nemške obveščevalne službe očitno pomagale ameriškim, so v Nemčiji začeli iskati verodostojnega preiskovalca afere in ga našli v nekdanjem sodniku Kurtu Graulichu, ki bo v prihodnjih tednih in mesecih poskusil razvozlati ameriške obveščevalne uganke. Kritiki vseeno opozarjajo na obveščevalne prednosti, ki jih je Snowden skupaj z drugimi viri podaril obveščevalnim službam Rusije in Kitajske, torej državama, ki vse bolj nastopata proti »Zahodu« in njegovim vrednotam. Verjetno so upravičene domneve, da obveščevalci obeh vzhodnih velesil delujejo tudi v Nemčiji, v ZDA pa še vedno niso obračunali s krajo podatkov o zveznih uslužbencih, ki jo pripisujejo kitajskim hekerjem. Poznavalci se bojijo, da bodo lahko tuje obveščevalne službe izsiljevale mnoge z dostopom do vseh vrst občutljivih podatkov in dokumentov, tudi vojaških, ali jih same pridobivale na skrivaj, da zdaj vedo, kje jih iskati. Domnevni ruski hekerji so ukradli na deset tisoče davčnih dokumentov ameriških državljanov in lahko zdaj ukradejo njihovo uradno identiteto.

Zahodni kritiki tudi obtožujejo Edwarda Snowdna, da je islamskim teroristom ponazoril njihove komunikacijske pomanjkljivosti, ki so do njegovih razkritij zahodnim obveščevalnim službam pomagale pri preprečevanju terorističnih napadov. 35-letni nekaznovani družinski oče severnoafriških korenin je nedavno v francoskem Lyonu obglavil prvega Evropejca, skozi sito obveščevalnih služb sta zdrsnila tudi atentatorja na sodelavce satiričnega časopisa Charlie Hebdo. V času terorističnih »osamljenih volkov« nihče ni več varen, in res poznavalci domnevajo, da je drugi napadalec turistov na plaži tunizijskega hotela že na poti v Libijo in morda celo na čolnu s priseljenci, ki si prizadevajo priti v Evropo.

Nemška politika od ameriških obveščevalnih služb in politike kljub temu upravičeno zahteva pojasnila. Prav odkritja o gospodarskem prisluškovanju ali neupravičenih kršitvah pravice do zasebnosti so hud udarec za sodelovanje, ki je zdaj morda bolj nujno kot kdaj prej.