Demokratično, miroljubno, dostojanstveno

Hoteli bi referendum o neodvisnosti, kakršnega so smeli­ lani organizirati Škoti,­ a ker Madrid­ ni London in Katalonija­ ni Škotska, uradna politika v Barceloni išče druge­ poti, kako demokratično in miroljubno­ v morebitno neodvisnost. V petek, na praznik Katalonije in dan, ko je politika zagnala predvolilno kampanjo, so množice v Barceloni­ (spet) sporočale svetu, da je odcepitvenih­ strasti veliko.

Tiha vojna med Madridom in Barcelono se tačas nadaljuje, tudi medijska. Medtem ko so pri Katalonski tiskovni agenciji v petek »prešteli« od 1,5 milijona do (po podatkih gibanja Narodna skupščina Katalonije, ANC) 2 milijona manifestantov, pri madridskem El Paísu pišejo o nekaj sto tisoč udeležencih, zato pa pri francoskem Mondu poročajo, da je 11. septembra, na dan Katalonije, ulice Barcelone preplavilo več kot 1,3 milijona Kataloncev.

Prišli so mladi in stari, tudi z otroki, ljudje vseh poklicev in različnih zgodb ... Sporočilo, ki so ga podali sebi, Madridu, Evropi in svetu, je bilo jasno: miroljubno in demokratično bi se želeli podati na »prosto pot proti katalonski republiki«. Zato, ker se, kakor je bilo slišati nekatere navzoče, v španskih okvirih ne počutijo »kulturno, jezikovno in ekonomsko dovolj in pravično upoštevani«; ker želijo­ »svobodno odločati o sebi in o vsem, kar nas zadeva«; »ker smo Katalonci drugačni od Špancev«.

Ključne volitve

Za prihodnost 7,5-milijonske Katalonije bo ključen 27. september, ko bodo pripravili predčasne regionalne volitve – katalonski predsednik Artur Mas jih je, ko je Madrid v imenu ustave prepovedal in označil za nezakonito vsakršno glasovanje o neodvisnosti Katalonije, zastavil kot »plebiscit«. Verjame, da pa »zakonitih volitev nacionalna vlada vendarle ne bo mogla prepovedati«, ter sledi željam in volji številnih Kataloncev: kajti civilnodružbena gibanja za katalonsko neodvisnost so stara in močna ter igrajo odločilno vlogo v procesu osamosvajanja.

Masu je uspelo tako politično povezati zagovornike samostojnosti, da bodo na volitvah nastopili s skupno listo Junts pel Sí (Skupaj za da; v koaliciji so Demokratična koalicija Katalonije, CDC, Republikanska levica Katalonije, ERC ...). Če bodo – morda še v povezavi s stranko CUP, v kateri si prav tako prizadevajo za neodvisnost – res dobili večino sedežev v parlamentu, bodo morali, kakor so si zadali načrt, v letu in pol poskrbeti za vse, kar potrebuje nova država: institucije, ustavo, razglasitev neodvisnosti ... in prepričali naj bi tudi Bruselj, da je njihovo mesto tako v EU kot v evroconi.

Optimizma je precej, sploh po zadnjih javnomnenjskih anketah, a tudi svaril pred naivnostjo ne manjka. Medtem pa stranke, kot sta PP in Ciutadans (C's), na nasprotnem bregu opozarjajo na »milijone« volivcev v Kataloniji, ki naprej verjamejo v enotno Španijo. Bitka še ni dobljena za nobeno stran, sploh ker je neodločenih več kot tretjina volivcev. Zato bo predvolilna kampanja napeta in je pričakovati marsikaj ... Socialisti (PSOE), ki se idejno postavljajo nekam vmes, recimo, verjamejo v nujnost reform, ki bi vodile v prenovo – v federalno ureditev Španije. V na novo ustanovljeni koaliciji Catalunya Sí que es Pot (Katalonija, da, zmoremo), v kateri so tudi člani Podemosa, pa branijo pravico do referenduma, a so odločno proti­ neodvisnosti; zato poskušajo obarvati predvolilno kampanjo predvsem z ekonomsko-socialno ­problematiko.

Ker ni dialoga

Dobra dva tedna pred volitvami je bilo spet slišati pozive predsednika Arturja Masa Madridu, naj vendarle že neha groziti z zakonodajo in naj ne obravnava Kataloncev, kot da bi bili kriminalci. »Smo ­normalni, miroljubni ljudje.« Osrednja vlada bi morala, kakor je dodal, zakonsko poskrbeti, da bi bil referendum možen, saj »ne bi pomenil konca sveta«. »Naša pravica je, da nas v Madridu poslušajo, in ne samo to, naša pravica je tudi, da nam pomagajo pri uveljavljanju demokratičnega mandata.« Nič da nima »proti nikomur, ne proti Španiji niti proti španski državi«, zagovarja le pravico do samoodločbe, demokracijo, dostojanstvo, spoštovanje in svobodo. V Kataloniji – kjer prebiva 16 odstotkov prebivalcev Španije in kot najbogatejša in najrazvitejša regija priteguje veliko tujih investitorjev – bi pač »hoteli izkoristiti priložnost za boljše življenje«.

Konservativna vlada Mariana Rajoya v Madridu se na problematiko odziva v svojem slogu: zavrača vsakršen dialog na temo katalonskih zahtev, da bi sami odločili o svoji politični prihodnosti. Zato tudi parlamentarne volitve menda ne morejo biti, kakor daje vedeti predsednik Rajoy, nadomestek za prepovedano in nezakonito katalonsko glasovanje 9. novembra lani.