Tiskane izdaje
Počuti se domoljuba, in vendar sovraštvo razpihuje med rojaki, doma. V postaranem Jean-Marieju Le Penu je toliko političnega hudiča, da Francijo skrajnodesničarsko straši že skoraj pol stoletja. In čeprav je (operativni) ključ Nacionalne fronte svoji najmlajši hčeri, sedanji voditeljici stranke Marine Le Pen, predal že pred sedmimi leti, družbeno vznemirja naprej. Po novem se Francozom ponuja kot avtobiografski pisec.
Knjiga ideološkega ekstremista, ki je v svojem življenju zasejal ogromno zla in zato žel mnogo prezira in zamere, je čisto sveža in v knjigarnah od danes . Debela 450 strani je pod naslovom Jean-Marie Le Pen, Sin naroda, Spomini izšla pri manj znani založbi Muller. V tem (šele) prvem zvezku, ki zajema obdobje od leta 1928 do 1972, od rojstva Le Pena do rojstva Nacionalne fronte, politik razgrne svoje kontroverzno življenje; in čeprav se malone vse svoje politično delovanje kaže kot politični grobijan, ki ni sposoben niti kančka empatije, ambivalentno vleče iz bralca tudi sočutje. Kaj ga ne bi, saj je še kot fantič izgubil očeta, potem ko je tega vojnega leta 1942 na lastni ribiški barki pokončala mina ... Bralska občutja, ki jih poraja, so, kot je spremljati prve kritike, sploh precej protislovna, ob močnem vtisu, da pokvarjena politična pošast v jeseni življenja razgrinja svojo ranjeno 'lepo' dušo.
A ker življenje z neprijetnostmi ne prizanaša nikomur, tudi v Le Penovem avtobiografskem pisanju, ki se ga je danes 89-letni skrajnež prvič lotil že pri 47-ih in drugič pred petimi leti, ne manjka liričnih pasusov – o skromnem, a dostojanstvenem otroštvu v malone poetični Bretanji, denimo, ali pa o mami, tudi družini, ki si jo je ustvaril sam, o hčerah ..., kakor niso za odmet niti zanimiva družbenopolitična pojasnjevanja. Škoda le, da jih je kot dokument Francije napisal fašist, so komentirali pri Le Pointu. Le Pen se prikazuje kot človek, kakršnega si mnogi niso predstavljali in ga še ne poznajo, pa so v Le Mondu citirali politično kolegico Marie-Christine Arnautu, ki je zadnja leta pretipkavala v računalnik njegove neskončne zapiske. Iz njih veje tudi ljubezen do književnosti in poezije, prav tako zanimanje za antično mitologijo.
Časovni pečat
Čeprav neredki v Franciji Spominov ne bodo niti odprli, saj Le Pena prezirajo z vsem srcem in razumom, je jasno, da je zaznamoval francosko družbo druge polovice 20. stoletja in še čez. S svojo ksenofobijo je kot nekakšen antimodel demokratičnega državljana v več kot pol stoletja (nehote) porajal politike, ki so želele biti drugačne od njegove: predvsem boljše. Nič koliko politikov in političark ga je hotelo zaustaviti na njegovem pohodu, tudi zato ker se ga je družbeno balo. Naskok na sam vrh mu nikdar ni uspel.
Mož z izkušnjami druge svetovne vojne, grozljivih Indokine, sueške krize in Alžirije, občutenjem prezira do generala Charlesa de Gaulla, leti sedenja in provociranja v francoski narodni skupščini in evropskem parlamentu, številnimi obtožbami zaradi izjav o Judih, holokavstu in obsodbami, spomini tarče spodletelega atentata in grenkobo družinskih razprtij, posebno nepobotanosti z najmlajšo hčerjo Marine ... je leta 2002, v dobro Francije in Evrope, pogorel v predsedniškem dvoboju z Jacquesom Chiracom. V resnici ni moglo biti drugače, kajti konfliktni Jean-Marie Le Pen je imel kot dolgoletni voditelj francoske skrajne desnice ideološko v oblasti le sebe in množico zvestih sledilcev, nikoli pa ni razpolagal s potencialom državnega aparata. Več kakor prepotrebnega znanja in politične spretnosti imajo frontisti od nekdaj namreč razbijaške strasti, ki je ne skrivajo ne retorično ne s telesno govorico – medtem ko pod pretvezo domoljubja razpihujejo nacionalizem po francosko.
Skorajšnji kongres
V Le Penovem slogu je prvo knjigo – ki jo je kontroverzni politik obljubljal dolgo, in objavil zdaj, ko so že vsi mislili, da je ne bo nikoli – izdala ultrakatoliška založba Muller, znana predvsem po objavljanju vojaških tekstov. Delo je prišlo na police pred skorajšnjim kongresom Nacionalne fronte 10. in 11. marca v Lillu, na katerem naj bi določili nove smernice in se domenili o preimenovanju stranke. Stari Le Pen, že leta (ideološko) sprt s hčerjo, je sprva zagrozil, da se bo tudi sam udeležil dogodka, potem pa je nastali vihar utišal z besedami, da ga ne bo, saj ne misli prisostvovati uničenju Nacionalne fronte, kar da se bo zagotovo zgodilo.
Medtem gre menda h koncu že tudi pisanje nadaljevanja spominov, drugi zvezek, v katerem bo postarani francoski nacionalist popisal vse velike teme Nacionalne fronte, svoj vzpon in predajo stranke in ideologije hčeri Marine Le Pen ter ga sklenil čisto pri koncu, ko bo tekst, menda še letos, oddal založbi. Nekateri dvomijo, da bi lahko Le Penova avtobiografija množično pritegovala bralstvo – čeprav so s prednaročili razprodali že vseh 50.000 sprva natisnjenih izvodov in jih prav toliko že ponatisnili –, vendar je za politološko stroko, recimo, zagotovo zanimiv in poučen dokument. Da pa bi po njem množično segali Francozi, se zdi neredkim manj verjetno. Ciniki bi rekli, da so volivci francoske skrajne desnice pač slabi bralci in še manj zgledni kupci knjig ... A mogoče pa se o uničljivosti političnega demona Francije Jean-Marieja Le Pena (kot že mnogokrat v preteklosti tudi tokrat) motijo.
