Tiskane izdaje
Bo zmagala inercija stare politične miselnosti ali je vendarle čas za nove struje? Jutri bodo v Španiji potekale občinske volitve, v 13 od 17 avtonomnih skupnosti (izjeme so Andaluzija, Katalonija, Galicija in Baskija) pa bodo volili tudi regionalne parlamente. Starim političnim velikankam: Ljudski stranki in socialistom kaže slabše kot kdaj prej, »novinki« - Podemos (povezan z nekaterimi drugimi strankami v državljanske platforme) in Ciudadanos - si obetata veliko.
Jutrišnje volitve bodo po svoje generalka pred nacionalnimi parlamentarnimi volitvami konec letošnjega leta. Potem ko so z javnomnenjskimi anketami pred volitvami secirali malone vsako avtonomno skupnost in veliko mesto posebej, kažejo napovedi, med drugim, takole: v mestu Madrid naj bi dobila največ glasov Ljudska stranka (30 odstotkov), samo za kakšen odstotek ali dva slabše naj bi se odrezali v državljanski platformi Ahora Madrid (v njej so Podemos, Ganemos Madrid ...), po 17 odstotkov naj bi dobili socialisti in okrog 16 odstotkov Ciudadanos. V Barceloni si lahko po napovedih največ obetajo pri državljanski koaliciji Barcelona en Comú, ki jo vodi znana aktivistka Ada Colau, v njej pa je tudi stranka Podemos (dobila bi 27 odstotkov), Konvergenca in Unija (CiU) bi dosegla 22 odstotkov, Ciudadanos 14 odstotkov itd.
Valencija kot kazalec
Še posebno veliko oči je te dni zazrtih v predvolilno dinamiko Valencije, regije, ki za mnoge kritike pomeni utelešenje Španije, kakršna ne bi smela biti: simbol slabega. Zato je posebno veliko zanimanja, kaj bodo prinesle jutrišnje volitve; koliko so volivci nasploh naveličani stare politike, ki jo na desnici predstavlja Ljudska stranka (PP), na levici pa socialisti (PSOE), ter se bodo odločili za korenite spremembe. Te glasno obljubljajo v mladih strankarskih formacijah, v levičarski Podemos in njenih zaveznikih ter v stranki Ciudadanos (Državljani), ki izvira iz Katalonije, a zadnje mesece uživa čedalje večjo podporo predvsem po drugih koncih države.
Javnomnenjske ankete nakazujejo, da je stranka Ciudadanos - ki jo nekateri postavljajo na desno sredino, drugi pa pravijo, da še vedno niso prepoznali njene osnovne ideološke linije - precejšnja nevarnost za Ljudsko stranko, ki ima zdaj s premierom Marianom Rajoyem na čelu v rokah osrednjo oblast. Predvsem rezultati nedeljskih volitev v Valenciji, kjer so »bolezni« španske države najbolj očitne, naj bi nakazali, kako se utegnejo razplesti tudi splošne nacionalne volitve konec leta. Valencija, ki se spopada s 37-milijardnim dolgom, je namreč »trdnjava« Ljudske stranke in ena najbolj skorumpiranih regij. Na desetine in še več lokalnih veljakov, vpletenih v finančne škandale, je pod drobnogledom preiskovalcev, med njimi taki z vrha regionalne vlade, in tudi najbolj odmevne nacionalne afere koreninijo v Valenciji, prav tako tista, v katero se je pogreznil Iñaki Urdangarin, svak kralja Filipa VI.
O gromozanskih arhitekturnih projektih, ki so jih v mestu Valencia izpeljali v zadnjih letih - denimo nova opera ali center umetnosti in znanosti -, je slišati, kako so v resnici netransparentni požiralniki davkoplačevalskega denarja. Samo impozantna opera je, kakor opozarjajo na opozicijski levici, pogoltnila 1,2 milijarde evrov, kar je menda štirikrat več od prvotno načrtovanega zneska. Mesto, ki ga že 24 let vodi Rita Barberá Nolla iz Ljudske stranke, se je v letih gradbenega razcveta močno spogledovalo z idejo, da bi postali evropska Kalifornija - med drugim so odprli velikanske filmske studie ... -, in tudi nasploh so v regiji kazali megalomanske ambicije, medtem pa pustili, da so malone pomrle tradicionalne dejavnosti: tekstilna industrija, tudi zemlja je postala vse manj zanimiva za obdelovanje.
Ko je nastopila kriza, so začeli varčevati: zlasti na račun sociale in zdravstva, torej malega človeka, ki postaja čedalje bolj reven. Delež revščine je v Valenciji izjemno visok, vanjo je pahnjena tretjina prebivalstva. Medtem ko so mnogi resnično lačni, pa županja Valencie ohranja držo ženske, ki ljubi prestiž in se tako tudi nosi. In zato so, kot pravijo kritiki sedanjih političnih struktur, spremembe nujne.
Različne predstave
Predstave, kaj spremembe so, so različne. Premier Mariano Rajoy, ki bi se hotel še enkrat potegovati za premierski stolček, je pred dnevi v Pamploni izjavil, da je vendarle samo Ljudska stranka garant prihodnosti: zato, ker se po njegovem uspešno spopada z brezposelnostjo (še vedno je okrog 23-odstotna) in so izvlekli državo iz recesije. Iz vrst stranke, ki »edina zagotavlja enotnost in prosperiteto«, je bilo v teh dneh slišati tudi nekoliko bizarnejša svarila, češ da je stranka Podemos - ki obljublja, da bo pometla s staro politično in ekonomsko kasto ter varčevanjem in sploh mentaliteto vitke države - povezana z avtoritarnimi režimi v Venezueli, Boliviji in Ekvadorju. Če bi zmagal, da bo konec svobodnih volitev in da čaka Špance malone Kuba.
Ankete so pokazale, da je neodločenosti pred jutrišnjimi volitvami veliko; še pred nekaj dnevi med 30 in 45 odstotkov volivcev ni vedelo, kako in kaj. Raziskave, s katerimi ciljajo na splošne volitve konec leta, pa zanimivo nakazujejo precejšnjo izenačenost med vodilno Podemos, tradicionalno levico na drugem mestu, desnico in Ciudadanos. Vse stranke uživajo, kot so aprila izmerili pri Metroscopii, okrog četrtinsko podporo. Po barometru Centra za sociološke raziskave (CIS) ostaja vrstni red naklonjenosti strankam znano klasičen: PP (26 odstotkov), PSOE (24), Podemos (17), Ciuadadanos (14). Po jutrišnjih volitvah bo bolj jasno, kakšno je resnično razpoloženje v Španiji in koliko je vprašljiva stara levo-desna dvopolnost.
