Destabilizirana Turčija kot garant stabilnosti

Zdaj ni več dvoma. Turčija, ki je pod vodstvom nekdanjega premiera in sedanjega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana še pred letom ali dvema veljala za gospodarsko hitro rastočo islamsko državo, ki bi s svojim demokratičnim zgledom lahko stabilizirala vse bolj razrvane bližnjevzhodne razmere, se tudi sama pogreza v vse večji kaos.

Konflikt v sosednji Siriji, s katero ima država zelo dolgo mejo, je tri tedne pred turškimi parlamentarnimi volitvami z bombnim atentatom v Ankari, v katerem je umrlo skoraj sto ljudi, več kot 500 pa je bilo ranjenih, očitno tako destabiliziral Turčijo, da se je čez noč znašla v povsem nepredvidljivi politični krizi. Tisoči demonstrantov, ki so v nedeljo bolj kot proti samemu terorističnemu pokolu sredi Ankare demonstrirali proti predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu in vladi premiera Ahmeta Davutoğluja, ker napada nista znala ali pa celo nista hotela preprečiti, je dokaz te rastoče zmede.

Dve plati istega kaosa

Če je res, kar trdi vlada v Ankari in kar za zdaj domneva tudi večina analitikov, da naj bi bila za napad v Ankari odgovorna tako imenovana Islamska država, bi moralo biti že samo to dejstvo dovolj za preplah svetovnih razsežnosti. Pomenilo bi namreč, da džihadistični skrajneži iz vrst islamskega kalifata vsem ameriški in ruskim letalskim »koalicijam« in bombardiranjem navkljub nezadržno širijo svoje grožnje in da zdaj tudi turško državno ozemlje (Turčija pa je pomembna članica Nata) že razumejo kot enega izmed svojih legitimnih bojišč v boju proti »nevernikom«. Logično je namreč, da Islamska država, s tem ko v sosednji Turčiji »od zunaj« potencira turško-kurdski konflikt, poskuša načrtno ustvariti še večjo zmedo, hkrati pa spretno izničiti moč Kurdov, ki ji na severu Sirije povzročajo precejšnje težave. Kurdi namreč ob razsuti armadi sirskega diktatorja Bašarja al Asada, ki je niti ruski zračni napadi še niso uspeli konsolidirati, za zdaj tako na severu Sirije kot Iraka predstavljajo praktično edino resno kopensko silo, ki se je s pehotnim orožjem (Kobane) sploh še pripravljena upreti džihadističnim skrajnežem.

Še huje in še bolj alarmantno pa je, če držijo obtožbe turške zmerne kurdske opozicije oziroma prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP), ki je na junijskih parlamentarnih volitvah dobila 13 odstotkov glasov in prekinila absolutno vladavino Erdoğana, da so bili tarče sobotnega terorističnega napada v prvi vrsti prav pripadniki njene stranke in da je v napad vsaj posredno vpleteno tudi najvišje turško vodstvo, ki napada ni zmoglo ali celo ni hotelo preprečiti. Demonstracije je namreč organiziralo vodstvo kurdske opozicije, ljudje pa so se tik pred eksplozijo obeh bomb predvolilno zbrali na železniški postaji, da bi s svojim »shodom za mir« skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami protestirali proti Erdoğanovi in Davutoğlujevi »mafijski državi« in proti vse bolj krvavemu obračunavanju turške vojske s Kurdsko delavsko stranko (PKK).

Po trditvah predsednika HDP Selahattina Demirtaşa je bil namreč sobotni teroristični napad menda zgolj nadaljevanje letošnjih poletnih terorističnih napadov na jugovzhodu Turčije, v katerih je bilo junija in julija ubitih na ducate Kurdov. Posredno je to potrdila tudi državna tiskovna agencija Anadolu, ki je, sklicujoč se na policijske vire, uradno poročala, da je bilo v soboto uporabljeno razstrelivo po prvih ugotovitvah zelo podobno tistemu, s katerim je samomorilski atentator julija v obmejnem turškem mestu Suruç ubil več kot 30 Kurdov. Vlada v Ankari je tudi takrat za napad obtožila Islamsko državo.

Zaskrbljenost Nata in EU

Ker je za Turčijo, ki je v regiji ključna zaveznica ZDA, Nata in Zahoda v boju proti Islamski državi, za EU pa tudi vse pomembnejša partnerica pri obvladovanju begunske krize, že dalj časa znano, da svoje sodelovanje z Zahodom v napadih na Islamsko državo spretno izrablja predvsem za obračunavanje s Kurdi, se ob takih dvomih kurdske opozicije postavlja logično vprašanje, ali ne gre v Turčiji že nekaj časa za nekakšno državljansko vojno s Kurdi in ne le za »terorizem« ali politična obračunavanja pred bližnjimi parlamentarnimi volitvami. Simptomatično je namreč, da se je Kurdska delavska stranka (PKK), ki veja za krovno organizacijo Unije za Kurdistan (KCK) po sobotnem pokolu v Ankari do 1. novembra, ko bodo parlamentarne volitve, odrekla vsem svojim napadom (razen samoobrambnim), medtem ko turška armada še kar nadaljuje vojaške operacije proti prepovedani organizaciji. Samo minuli konec tedna naj bi turško letalstvo po poročanju državne tiskovne agencije na jugovzhodu Turčije in v severnem Iraku ubilo približno 50 domnevnih pripadnikov PKK, napadi pa se nadaljujejo tudi v drugih delih države. Erdoğanov strah pred milijonskim Kurdistanom, ki bi združil vzhodnoturške Kurde s tistimi s severa Sirije in Iraka in največjemu svetovnemu narodu brez države končno omogočil ustanovitev svoje države, je Turčiji očitno veliko pomembnejši od boja z Islamsko državo. Cena za to je vse večja zmeda tudi v sami Turčiji, ki namesto tega, da bi bila garant stabilnosti v sosednji Siriji, zdaj celo sama že postaja žrtev hitrega širjenja regionalne nestabilnosti.

Toliko bolj, ker so Kurdi in arabske uporniške milice s severa Sirije včeraj združili svoje moči v tako imenovane »Demokratične sile Sirije«, ki jih je podprl tudi uradni Washington (se Turčija torej odkrito bori proti zaveznikom svojega največjega zaveznika v Natu?), in ker se s takim ravnanjem uradne Ankare na lepem postavlja tudi vprašanje, kaj naj bi sploh pomenil nedavni dogovor EU s turškim predsednikom Erdoğanom o skupnem reševanju begunskega vprašanja? Če se bo turška zmeda nadaljevala, Evropa ob sirskih in iraških beguncih, za katere naj bi poskrbela tudi s pomočjo Turčije, ki je še vedno kandidatka za članstvo v EU, navsezadnje lahko pričakuje celo val kurdskih, morda pa celo turških beguncev.