Devet mesecev v Elizejski palači

Nekdanja francoska prva dama Valérie Trierweiler o skupnem življenju in razhodu s predsednikom Hollandom.

Objavljeno
03. september 2014 16.59
Mimi Podkrižnik, zunanja politika
Mimi Podkrižnik, zunanja politika

Časi, ki jih preživljajo francoski socialisti in predsednik François Hollande, niso najlažji, za dodatno vznemirjenje je zdaj poskrbela nekdanja predsednikova srčna družica Valérie Trierweiler. Od danes je na knjižnih policah njena knjiga Hvala za ta trenutek (Merci pour ce moment), v kateri se zahvaljuje za trenutke, ki jih je preživela v Elizejski palači.

Valérie Trierweiler je prekaljeno novinarsko pero, zato si lahko Francozi obetajo tekoče in vznemirljivo branje o nekdanjem sopotništvu s predsednikom. Sploh ker so za knjigo, ki je nastajala popolnoma tajno in je izšla pri založbi Arènes, izvedeli tik pred zdajci. Presenečenje je popolno tudi v Elizeju, kjer o »pisanju prav tako niso vedeli nič«, ambicija založnikov pa je ogromna: v izhodišču so poskrbeli za 200.000 izvodov, na police knjigarn in druga prodajna mesta so jih že danes postavili 120.000. Namera je očitna: o knjigi naj bi se veliko govorilo, čeprav menda ni pričakovati, da avtorica v njej zelo sočno obračunava z izgubljenima ljubeznijo in častivrednim statusom. Menda ohranja decentna čustva, kar ji ni vselej uspevalo, ko je bila še v Elizeju, ki ga je, prevarana in ranjena, morala zapustiti januarja letos.

Z resnico nad lažjo

Trierweilerjeva s knjigo, v kateri menda ni tabujev, ne vrača udarca Hollandu, čeprav baje ni povsem prizanesljiva, ampak je samo zabeležila, »kar je bilo res« v njunem razmerju in ko sta se razšla. Zaradi laži je preveč trpela, da bi zdaj lagala še sama, pravi novinarka, ki je takoj po tem, ko je spomladi 2012 vstopila v predsedniško palačo, zahtevala, da ohrani svojo žurnalistično svobodo – da sme naprej pisati za Paris Match, kjer je zaposlena še zdaj. A že kmalu zatem je, kakor so takrat komentirali Francozi, ustrelila kozla, ko je pred parlamentarnimi volitvami podprla političnega tekmeca Ségolène Royal, nekdanje življenjske sopotnice Françoisa Hollanda in matere njunih štirih otrok. Takrat je ambiciozna Trierweilerjeva, ki je Hollandu pred volitvami zelo odločno in poudarjeno stala ob strani, izgubila nemalo simpatizerjev med državljani. Pozneje se jim je tudi zaradi svojega siljenja v ospredje in celo ljubosumnosti zamerila še nekajkrat, zato z njo tudi niso kaj prida sočustvovali, ko je januarja letos javnost stresla (stara) novica o predsednikovi ljubezenski romanci s poročeno igralko Julie Gayet. Kako je ves medijski cirkus, ki so ga sprožili pri pogrošni reviji Closer in zaradi katerega je morala v bolnišnico, doživljala prizadeta Valérie Trieweiler, je zdaj v podrobnih opisih brati tudi v knjigi. Posamezni odlomki so bili znani že včeraj in tečejo kot limonada: kako jo je jutranja novica zadela kot strela, kako je hotela umreti, kako je v kopalnici segla po uspavalnih tabletah in jih je pogoltnila, kolikor jih je pač lahko, zato da bi spala, da ne bi doživela ur, ki so sledile, da bi pobegnila ... Hollande je stekel za njo, hotel jo je ustaviti ..., kako jo je pozneje v dneh, ki so sledili, želel nazaj in ji je govoril, da ne more brez nje, da jo bo osvojil še enkrat, kakor da bi šlo za volitve. No, 25. januarja sta se uradno razšla.

Izjemna naklada

Naklada knjige, debele 320 strani, je menda izjemna, z več izvodi prve izdaje se, kakor zdaj primerjajo v francoskih medijih, ponašajo samo izdajatelji stripov pa še najuspešnejša pisateljska peresa, kot je svetovno priljubljeni Marc Levy, denimo: spomladi so njegov zadnji roman Une autre idée du bonheur prav tako natisnili v 200.000 izvodih. Med »političnimi« zvezki štrlijo spomini Jacquesa Chiraca iz leta 2009 (Chaque pas doit être un but, 230.000 izvodov) in še Pričevanja Nicolasa Sarkozyja (Témoignages, 2006, 275.000 izvodov). Da bi založniki tako zelo velikopotezno zastavili pisanje kakšne prve dame, se še ni zgodilo: Cécilia Attias, nekdanja soproga Nicolasa Sarkozyja, recimo, se je morala lani zadovoljiti s 70.000 natisnjenimi izvodi (Une envie de vérité) in s precej manj prodanimi ...

Seveda zdaj mnoge zanima, kako bo knjiga Valérie Trierweiler delovala na Francoze in posledično tudi na predsednika Hollanda. Že tako in tako ima kup težav pri vodenju države, zdaj pa je še v knjigi, med drugim, orisan kot »hladen človek, ki se ne smeji«. Novica o pisanju, ki ga ni niti slutil, čeprav je glavni junak z vsemi čustvi in strastmi vred, ga je menda osupnila ... A ker, kakor je že pred časom za Delo razmišljal priznani politolog Christian Lequesne, v Franciji niso »zelo občutljivi na vprašanja zasebnosti in ne sodijo politikov po tem, kar počnejo privatno«, ni nujno, da bi mu delo ponižane in razžaljene nekdanje življenjske sopotnice dodatno škodilo. Politični hollandizem sam po sebi se že več kot dve leti kaže Francozom kot nemagična formula ...