Dežnika ZDA nad Evropo menda še ne bodo zaprli

Bruselj – Najprej se je zgodila­ odločitev za brexit in nato še zmaga Donalda Trumpa na ameriških volitvah. Obe letošnji veliki prelomnici sta še okrepili prizadevanja EU za več povezovanja na obrambnem področju.

Po izvolitvi Donalda Trumpa so se pojavila ugibanja o usodi čezat­lantskega zavezništva. V Bruslju sicer že potekajo priprave na spomladansko selitev na nov sedež Nata, orjaško palačo, ki naj bi simbolizirala njegovo moč, toda v Evropi so se povečali dvomi o privrženosti novega predsednika ZDA zavezništvu. Tako Trumpovo spogledovanje z Rusijo kot očitki, da evropske države morajo plačati več – pravzaprav izpolniti dane zaveze o izdatkih za obrambo –, če si želijo imeti zagotovljeno varnost pod ameriškim dežnikom, so bile razumljene kot njegova nezaupnica čezatlantskemu partnerstvu.

Zgodovinski prastrahovi

Največ negotovosti je na severovzhodu EU, v baltskih državah in na Poljskem, kjer večjo rusko samozavest in agresivno ravnanje v Ukrajini povezujejo z zgodovinskimi prastrahovi. Teden dni po izvolitvi Trumpa je dramatičnih ocen manj. Ameriški predsednik Barack Obama je pred odhodom na zadnji obisk v Evropo miril staro celino, češ da Trump ne bo zavrgel desetletja starega zavezništva in bo ostal zvest zavezam iz Nata. Tudi generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je na srečanju z obrambnimi ministri EU izrazil prepričanje o Trumpovem spoštovanju zavez.

Tudi Obama se je že odrekel vlogi ZDA kot svetovnega policista, ki intervenira po svetu. V Evropo so iz Washingtona redno prihajale zahteve, da morajo evropske zaveznice resneje obravnavati zaveze o višjih obrambnih izdatkih. Ob ZDA, ki za obrambo namenijo 3,5 odstotka BDP, so 2 odstotka kot Natov cilj dosegle le še Estonija, Grčija, Poljska in Velika Britanija. Zadnje leto se je sicer zgodil preobrat, saj so skoraj vse evropske zaveznice povišale delež obrambnih izdatkov. Slovenija je med izjemami, njen delež se – kljub nominalnemu zvišanju izdatkov – še znižuje, na 0,92 odstotka BDP.

Čeprav ni neposredno povezana z ameriškimi volitvami, je odločitev zunanjih in obrambnih ministrov EU, sprejeta nekaj dni po Trumpovi zmagi, o krepitvi evropske obrambe s ciljem njene »strateške avtonomnosti« nezanemarljivo sporočilo. Visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Federica Mogherini je spet začela na veliko govoriti o EU kot supersili. Prvotni načrti, ki sta jih v skupnem predlogu poleti pripravili Francija in Nemčija, so na koncu razvodeneli. Vsekakor iz njih naj ne bi nastala armada EU.

Štab za civilne operacije

Nalogo obrambe pred zunanjo agresijo bo še vedno imel Nato. V Bruslju naj bi dobil nekakšen štab, ki se bo imenoval zmogljivost za stalno operativno načrtovanje in vodenje. Pod njegovim poveljstvom ne bodo vojaške misije v tujini, marveč bolj civilne operacije in usposabljanje, denimo v Maliju. Z izogibanjem omenjanju vojaškega štaba so ustregli bolj skeptičnim članicam na čelu z Veliko Britanijo in vzhodnoevropskimi članicami. Britanski obrambni minister Michael Fallon je opozoril, da bi namesto sanj o armadi EU in novem štabu, ki se podvaja z Natom, morale vložiti v obrambo več denarja.

Jedro okrepljene evropske obrambe naj bi postale pred desetletjem vzpostavljene večnacionalne bojne skupine z od 1500 do 3000 vojaki, ki naj bi bile razmeščene v kriznih razmerah. Razširili naj bi njihovo financiranje iz proračuna EU. Bojne skupine sicer še niso bile nikoli nameščene v praksi. Kot glavni razlog za njihovo nedelovanje veljajo pomanjkljive poveljniške strukture transportne zmogljivosti. V prihodnjem delovanju bojnih skupin naj bi iskali sinergijo z drugimi podobnimi enotami za hitro odzivanje, predvsem v Natu.

Federica Mogherini je opazila, da je v evropskem javnem mnenju že več zavedanja o varnosti kot zadevi, s katero se mora ukvarjati tudi EU. Prepričana je, da močnejše obrambne in varnostne zmogljivosti EU niso obravnavane kot tekmovanje z Natom, marveč kot krepitev čezatlantskega zavezništva. Tudi nemška obrambna ministrica Ursula von der Leyen je opozorila, da jim je bilo ne glede na razplet ameriških volitev jasno, da EU mora prevzeti več odgovornosti. Za majhne države, kot je Slovenija, je po besedah ministrice za obrambo Andreje Katič ključno, da ne bo podvajanja med EU in ­Natom.

Med članicami je kar veliko razumevanja za Trumpove zahteve, naj evropske članice namenijo več denarja za obrambo. Rusko ravnanje v Ukrajini, konflikti na Bližnjem vzhodu in krize v severni Afriki temeljito spreminjajo varnostni kontekst EU. Vsaj na srednji rok bo evropska varnost še odvisna od ZDA, saj evropske države nimajo zadostnih zmogljivosti za odvračanje in preobrat se ne more zgoditi čez noč. Navsezadnje, EU je supersila kvečjemu na področju mehke moči in pri stalnem sklicevanju na visoka načela.