Do kod seže Blairov vpliv

Nezadržen vzpon novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona sovpada s poskusom rehabilitacije nekdanjega britanskega premiera, ki v Macronovih idejah vidi precejšen del sebe.

Novinarji ob prihodu novih, relativno neznanih obrazov ponavadi hitro posežejo po bolj ali manj posrečenih primerjavah novincev z njihovimi političnimi predhodniki. V katero kategorijo spadajo primerjave novega francoskega voditelja s Tonyjem Blairom, še ni jasno, čeprav se v medijih že dolgo pojavljajo analize o tem, kako Macron ni nič drugega kot francoski odgovor na enega najuspešnejših, a tudi kontroverznih britanskih politikov zadnjih dvajsetih let.

Vzporednic res ni težko najti. Macron je tako kot Blair zgradil popularnost na kultu osebnosti. Njegovo prepričanje, da so razlike med levico in desnico zastarale, močno spominja na Blairovo »tretjo pot«, ki se je v drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja manifestirala v novem laburizmu. »Mislim, da Macron predstavlja [sredinski] duh, ki odmeva v vsaki evropski državi in povsod na Zahodu,« je svoje videnje 39-letnega naslednika Françoisa Hollanda v nedavnem intervjuju za Le Monde opisal nekdanji vodja britanskih laburistov, rekoč, da bi lahko njegova izvolitev pomenila »resnično zmago za bolj globalističen pristop do politike«. »Tudi jaz sem si želel spremeniti laburiste v nekaj takšnega,« je pojasnil Blair. »Želim si, da bi znova stopili na to pot.«

Iste karte

Blair, ki je leta 1997 postal najmlajši britanski premier v zadnjem stoletju, je v začetku maja potrdil, da se vrača v aktivno politiko. Po mesecih namigovanj napoved vrnitve ni bila presenetljiva. Vzrok za njegovo odločitev sta bila brexit in zaskrbljenost zaradi smeri, v katero konservativci pod vodstvom Therese May peljejo državo. Blair je napovedal, da bo poskusil vplivati na politično razpravo, čeprav ni hotel povedati, kako. »Nisem prepričan, ali lahko nekaj spremenim v politično gibanje,« je priznal, a dodal, da bi ideje, ki jih ima v mislih, dobile podporo v javnosti.

Dvajset let od zmage na volitvah v Združenem kraljestvu, s katero so se laburisti vrnili na oblast po dolgih osemnajstih letih v opoziciji, Blair še naprej igra z istimi kartami, o katerih verjame, da bodo učinkovite tudi v spremenjenem političnem, ekonomskem in kulturnem ozračju. Pri tem se niti najmanj ne ozira na stranko, ki jo je popeljal do treh zaporednih volilnih zmag. Namesto tega se predstavlja kot apolitični politik, kot zrel državnik, ki izpolnjuje svojo državljansko dolžnost.

Blairova glavna težava je, da njegovo mnenje nima več enake teže, kot jo je imelo pred desetletjem. Od takrat se je veliko zgodilo, država se je spremenila. V britanski javnosti velja za enega glavnih vzrokov za težave Velike Britanije v času finančne krize, večina Britancev pa mu najverjetneje nikoli ne bo odpustila vpletanja v iraško vojno. Ravno zato je vprašanje, ali lahko Blair z javno podobo karkoli prispeva k razpravi o brexitu in prihodnosti Združenega kraljestva.

Srečanje z desnico

Obstaja seveda možnost, da to ni njegov glavni namen oziroma da je njegova ciljna publika nekje drugje. Morda bo za njegove ideje dovzetnejša Evropa.

Blair se bo konec tedna udeležil srečanja članov Evropske ljudske stranke (EPP) na Irskem, kjer bo predvidoma govoril o negativnih vplivih in izzivih brexita. Na srečanju bo sodeloval tudi Michel Barnier, glavni pogajalec evropske komisije za brexit. Ne zgodi se pogosto, da predstavnik levega političnega pola nagovori člane desnosredinske politične stranke, če si od tega ne obeta koristi. Tonyju Blairu bo to očitno uspelo že drugič v karieri. Januarja 2008 je kot neuradni kandidat za predsednika sveta EU nastopil na kongresu francoske Zveze za ljudsko gibanje (UMP), predhodnice današnje republikanske stranke, kjer ga je gostil takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

»Evropa ni vprašanje levice ali desnice, temveč vprašanje prihodnosti in preteklosti, moči in nemoči,« je takrat dejal v govoru. Njegovo sporočilo danes ponovno odmeva po Evropi, le v njegovi ­državi ne.