Drastično zmanjšanje priseljevanja ostaja težko dosegljiv cilj

Rekorden porast števila priseljencev v lanskem letu kaže na težave britanske konservativne vlade pri reševanju enega najbolj politično občutljivih vprašanj preteklega mandata. Premier Cameron Britancem že nekaj časa zagotavlja, da je njegova stranka zmožna omejiti priseljevanje. A kaj ko številke kažejo drugače.

Po najnovejših podatkih britanskega državnega statističnega urada (ONS) je neto priseljevanje v državo v zadnjem letu doseglo najvišjo raven v zgodovini zbiranja statistik. Med marcem 2014 in marcem 2015 se je število ljudi, ki so se preselili v Britanijo, povečalo za 330.000. Za primerjavo, v prejšnjem statističnem obdobju je neto priseljevanje v državo doseglo številko 236.000. Neto priseljevanje označuje razliko med številom priseljencev in številom tistih, ki državo zapustijo. V Veliko Britanijo je v dvanajstih mesecih (do marca) imigriralo 636.000 ljudi (84.000 več kot v prejšnjem obdobju). Število tistih, ki so emigrirali pa je upadlo za 9.000, na skupno 307.000. Več kot polovico (183.000) novih priseljencev so predstavljali državljani EU.

Naraščanje števila zakonitih priseljencev je že v prejšnjem mandatu postalo predmet političnih nesoglasij na Otoku. Konservativna stranka je med volilno kampanjo pred majskimi parlamentarnimi volitvami brzdanje priseljevanja konstantno uvrščala na sam vrh svojih prioritet - skupaj z ohranjanjem visoke gospodarske rasti in odpiranjem novih delovnih mest. Namesto da bi o priseljevanju spregovorila kot o neposredni posledici svojih uspehov na gospodarskem področju, je problematiko dolgo časa predstavljala kot povsem ločen izziv, ki ga je treba rešiti na ravni EU.

Trenutni položaj »nevzdržen«

Objava statističnih podatkov je po poletnem zatišju predstavljala hladen tuš za Cameronovo vlado in zbudila pomisleke o učinkovitosti obstoječih ukrepov za omejitev in zmanjšanje priseljevanja. V prvih uradnih odzivih so predstavniki vlade izrazili globoko razočaranje. James Brokenshire, državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, je rekorden porast neto priseljevanja označil kot opozorilo za EU in njene voditelje. »Priseljenski tokovi v Evropi niso bili tako obsežni vse od konca druge svetovne vojne. Trenutni položaj ni vzdržen, saj ogroža ekonomski razvoj ostalih članic EU. Kaže na potrebo po sprejetju novih reform tako v EU kot v Britaniji.«

Premier, ministri in vidni člani stranke so še med volitvami zagotavljali, da ima vlada jasen in kredibilen načrt za zmanjšanje števila priseljencev. Cameron je že na sredini svojega prvega mandata napovedal, da bo vlada neto priseljevanje na letni ravni do volitev leta 2015 znižala pod 100.000 ljudi. Čeprav se napovedi nikoli niso uresničile, so konservativci med volilno kampanjo še naprej vztrajali, da je prvotni cilj mogoče doseči. Včeraj so se njihove ambicije znova znašle pod drobnogledom javnosti, medtem ko je več politikov iz vrst opozicije in predstavnikov nevladnih organizacij opozorilo, da mora vlada resno razmisliti o realnosti postavljenih ciljev in učinkovitosti svojega pristopu do reševanja tega vprašanja.

»Te rekordne številke so šokantne,« je podatke komentiral Keith Vaz, predsednik parlamentarne komisije za notranjo politiko, rekoč, da je notranja ministrica Theresa May še pred mesecem dni vztrajala, da zmanjšanje neto priseljevanje pod številko 100.000 ostaja njen cilj. »Več kot očitno je, da se to ne bo zgodilo. Prelomljene obljube ne vodijo k zagotavljanju večjega zaupanja javnosti. Kar potrebujemo, je radikalno drugačen pristop.«

Vsak cilj je subjektiven

Na problem zaupanja so opozorili tudi v nekaterih nevladnih organizacijah, kjer so opozorili, da volivci razumejo velikost izziva, ki ga predstavlja nadzorovanje priseljevanja, še vseeno pa od svoje vlade pričakujejo, da pripravi načrt, po katerem bo dosegla neke realne cilje, ne pa vztrajala pri nedosegljivih.

Kakšni bi bili realni in dosegljivejši cilji, ni mogoče z gotovostjo reči. Po besedah Madeleine Sumption, vodje Observatorija za migracije na Univerzi v Oxfordu, so najnovejši podatki o priseljevanju primerljivi s tistimi iz sredine prejšnjega desetletja, tik po širitvi EU. »Kaj to pomeni za Britanijo, je subjektivno. Ne obstaja noben objektiven način, na podlagi katerega bi se lahko odločili, kakšno bi bilo ravno pravšnje število priseljencev,« je poudarila Sumptionova. »Razumni ljudje bodo imeli o tem različna mnenja. Popolnoma jasno pa je, da zmanjšanje neto priseljevanja pod 100.000 ljudi na letni ravni ostaja odaljen cilj, vsaj v trenutnih ekonomskih razmerah.«