Drugi evropski milijardni paket za Turčijo

»Najbrž mi ni potrebno razlagati, kaj bi bilo, če tega sporazuma ne bi bilo.« S temi besedami je evropski komisar za migracije Dimitris Avramopoulos na novinarski konferenci v Bruslju jasno povedal, kaj je za evropsko komisijo edini in ključni cilj enega izmed najbolj gnilih evropskih sporazumov z Ankaro.

Dogovor, ki ga je nemška kanclerka Angela Merkel pred dvema letoma, na vrhuncu evropske begunske krize sklenila s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, je za Evropsko unijo, dokler Turčija seveda učinkovito ustavlja prihod nikomur ljubih prišlekov, očitno pomembnejši od vsega drugega. Tudi od spoštovanja človekovih pravic in krute usode beguncev, ki kljub trem že izplačanim milijardam evropskega davkoplačevalskega denarja še vedno v zelo bednih razmerah životarijo na grških otokih.

Kako je z njimi v Turčiji, ne preverja nihče. Sporazum deluje, trdijo v evropski komisiji. In ker so prve tri milijarde evrov tako rekoč že porabljene, se je po trdi birokratski pameti do konca leta treba dogovoriti o izplačilu naslednjih treh. Turčija uspešno varuje mejo z Grčijo in še vedno jemlje nazaj begunce, ki se jim je kljub poostrenim varnostnim razmeram uspelo čez Egejsko morje prebiti do grških otokov, zato je treba po mnenju komisije izpolniti obveznosti iz marca 2016 sklenjenega dogovora, po katerem naj bi EU za prevzemanje in oskrbo beguncev Turčiji skupno nakazala šest milijard evrov.

Komu mar človekove pravice

To, da sta Ankara in Bruselj od takrat naprej v neprestanih sporih, da je EU zaradi avtoritarnih potez turškega predsednika Erdogana, njegovega nedemokratičnega zatiranja politične opozicije, ignoriranja sodišč, zapiranja nasprotnikov, čistk v vojaškem vrhu, oviranja svobode tiska in zapiranja novinarjev (celo evropskih) tako rekoč ustavila proces turškega približevanja Evropski uniji, v Bruslju očitno ne zanima nikogar. Tako kot nikomur ni mar, da je evropsko računsko sodišče prav minulo sredo, ko je Avramopoulos razlagal uspešnost begunskega sporazuma z Ankaro, objavilo poročilo o številnih nepravilnostih in zlorabah, ki si jih je Ankara privoščila z nekim drugim evropskim denarjem (gre za več kot devet milijard evrov evropskih spodbudi za obdobje od 2007 do 2020), namenjenim prav spodbujanju neodvisnosti pravosodja, zagotavljanju svobode tiska in učinkovitega delovanja civilne družbe. A dokler Turčija ustavlja begunce, v EU tudi to očitno nikogar ne moti.

»Odnosi med Turčijo in EU so šli že večkrat skozi zelo različne faze«, je tovrstno bruseljsko mižanje ob vsem, kar se dogaja z Erdoganovo Turčijo, pojasnjeval grški evropski komisar za migracije. Politično klimo je po njegovem mogoče izboljšati »z odpravljanjem napak, ki se se zgodile v minulih dveh letih«. Najbrž je imel komisar v mislih tudi zelo grobe verbalne napade turškega predsednika na posamezne članice EU, med katerimi je bila pogosto tarča tudi Nemčija, ki je z njim sklenila evropski protibegunski sporazum. A komu to mar. Evropa je očitno pripravljena zamižati na obe očesi in požreti vse, samo da ni beguncev. Teh pa je, vsaj na tako imenovani vzhodnosredozemski poti, po zaslugi sporazuma s Turčijo za 97 odstotkov manj, kot jih je bilo pred tem.

Upor Francije in Nemčije

Evropa se bo torej še naprej držala sporazuma in bo zato, da ga bojeviti turški predsednik ne bi slučajno odpovedal, do konca leta Ankari nakazala nove tri milijarde evrov. O čemer pa se članice že na veliko prepirajo. EU je namreč prve tri milijarde Turčiji zagotovila tako, da je šla tretjina denarja (ena milijarda) iz skupnega evropskega proračuna, preostali dve milijardi pa so zbrale članice. Druga tranša v višini naslednjih treh milijard naj bi bila po mnenju evropske komisije nakazana po enakem postopku, vendar se nekatere članice, ker begunska kriza ni več tako akutna, temu menda že vse bolj upirajo.

Predvsem Francija in Nemčija, ki je v prvem paketu sama nakazala kar pol milijarde evrov, se namreč zavzemata za to, da bi bila tokrat celotna vsota nakazana iz skupnega evropskega proračuna, čemur pa odločno nasprotujejo v evropski komisiji. Če bo denar res nakazan tako, in bo šla celotna vsota iz skupnega proračuna, potem bodo za ta denar veljala tudi standardna pravila EU in članice o njegovi uporabi ne bodo mogle soodločati, po pisanju Spiegla trdijo v evropski komisiji. Kako se bo spor, v katerem se zrcalijo tudi evropski begunski prepiri z vzhodnimi članicami, končal, še ni jasno. Zelo verjetno pa med naslednjim vrhom EU, ki bo konec prihodnjega tedna, o tem še ne bo padla nobena dokončna odločitev.