Dublin je mrtev, schengen umira

Zdaj ni več dvoma. Odločitev kanclerke Angele Merkel, da mora Nemčija po vsej hvali, ki sta je bila ona in nemška država deležni zaradi velikodušne politike do prišlekov, začasno zapreti južno mejo z Avstrijo, pomeni korenit preobrat v evropski begunski politiki.

Odločitev kanclerke, ki tudi v Nemčiji sproža celo veliko polemik, je mogoče razumeti. Pritisk večinoma sirskih beguncev, ki so množično drli predvsem v Nemčijo, nekaj pa se jih je bilo pripravljenih zadovoljiti tudi s Švedsko, je bil prevelik, zmogljivosti ne ravno revne Nemčije pa so tako zasedene, da beguncem ni bilo več mogoče zagotoviti dostojne namestitve.

Ukrep naj bi bil torej logičen. In upravičen. Toda v praksi in v nekoliko manj diplomatskem jeziku kljub vsemu ne pomeni nič drugega, kot da je nemška (beri: evropska) politika neomejenega sprejemanja večinoma sirskih prosilcev za politično zatočišče povsem spodletela, da je bila očitno napačna, in da bo morala Evropa zdaj poiskati nove rešitve. Če namreč niti bogata in velika Nemčija ni sposobna zdržati pritiska beguncev, med katerimi jih je od konca avgusta samo v München po nemških podatkih prišlo več kot 60.000, je najbrž iluzorno pričakovati, da bodo vse bolj neustavljivim priseljenskim pritiskom, četudi bi bili precej manjši, s tako politiko na stežaj odprtih vrat lahko kos praviloma veliko manjše, predvsem pa finančno ne tako močne članice Unije.

Kratkoročno bodo posledice preobrata verjetno dramatične. Ne le za begunce, ki se jim je na lepem zaprla najbolj zaželena »destinacija«, ampak predvsem za vse tiste članice skupnosti, kamor se utegne zdaj preusmeriti pritisk. Že do zdaj pogosto izrečeni očitki predvsem vzhodnoevropskih članic, ki se trmasto upirajo uvedbi kvot, da je o prostem gibanju beguncev po schengenski Evropi nesmiselno govoriti, dokler zunanje meje »schengenske Evrope« niso ustrezno zavarovane in zaščitene pred navalom kar vseh beguncev počez, bodo spet dobili krila. Toliko bolj, ker je skupna evropska azilska politika še precej nebogljena, ker so članice Unije druga za drugo (nazadnje tudi Nemčija s svojim odpiranjem vrat vsem prišlekom) že zdavnaj same pokopale v marsičem res nesmiselne, predvsem pa nikoli delujoče dublinske uredbe, po katerih bi morala za azilantski status prišlekov poskrbeti država, kjer begunci prvič vstopijo v EU, in ker so preveč nedorečena tudi schengenska pravila, ki izjemoma dovoljujejo zapiranje prostega pretoka ljudi in blaga v enotnem schengenskem prostoru.

Schengenski sporazumi namreč zelo ohlapno določajo, kdaj naj bi bila dosežena tista zgornja meja, ko je država zaradi »hude ogroženosti javnega reda in miru oziroma notranje varnosti« upravičena do začasne ponovne uvedbe mejnega nadzora na notranjih mejah. Ukrep naj bi bil dovoljen zgolj kot »zadnji izhod«, države ga ne bi smele zlorabljati. Po prepričanju opazovalcev sedanji naval beguncev po schengenskih pravilih še ni dosegel stopnje, ko bi bilo dovoljeno poseči po tako drastičnih ukrepih, ki jih evropska pravila ne dovoljujejo niti pri veliko hujših težavah z oskrbo beguncev in celo ne pri morebitnih izgredih v begunskih centrih.

Evropa bo zato v novih razmerah, nastalih z nemško odločitvijo, morala povsem na novo in veliko bolj enotno določiti svoja pravila pri urejanju migracij, begunske problematike, pravice do azila in sprejemanja azilantov. Zaradi neustavljivega pritiska beguncev pa bo morala s skupnim ukrepanjem zdržati ves ta pritisk, kajti sedanje vztrajanje pri nacionalnih egoizmih lahko dokazano zlomi vsako članico posebej, tudi največje med njimi, Evropo pa hitro uniči kot celoto.