Tiskane izdaje
Poleg voditelja Demokratske stranke socialistov (DPS) Mila Đukanovića v predsedniški tekmi sodeluje šest opozicijskih kandidatov. Đukanovićevi tekmeci Draginja Vuksanović, Mladen Bojanić, Marko Milačić, Hazbija Kalač, Vasilije Miličković in Dobrilo Dedeić predstavljajo ideološko in etnično razdeljeno opozicijo. Ker se opoziciji ni uspelo dogovoriti za enega kandidata, Đukanović ostaja favorit volitev, ki bodo 15. aprila. Drugega kroga verjetno ne bo, Đukanović pa bo okrepil vlogo evropskega prvaka, ki je najdlje na oblasti.
Harmonija z manjšinami
Posebnost volitev je tudi, da je Črna gora dobila prvo predsedniško kandidatko. Kandidaturo Draginje Vuksanović je podprl Demos Miodraga Lekića. Predvolilna kampanja večinoma poteka med opozicijskimi kandidati in ne med njimi in Đukanovićem. Volilno pravico ima približno 535.000 volivcev, Đukanović pa bi moral za zmago v prvem krogu predsedniških volitev ob 70-odstotni volilni udeležbi osvojiti skoraj 190.000 glasov. V Črni gori so po razglasitvi samostojnosti dvakrat izbrali predsednika v prvem krogu, povprečna volilna udeležba pa je bila 65-odstotna.
Sedanja opozicija je delno v funkciji oblasti, delno pa ima drugačen pogled na prihodnost Črne gore, kar je dodaten vzrok, da ne more izpeljati resnih političnih sprememb v državi. Prosrbski in proruski del opozicije, ki je pod vplivom Beograda in Moskve, že doslej ni imel podpore albanske in bošnjaške skupnosti. Z navijanjem za izstop iz Nata in umik priznanja Kosova tudi ne bo pridobil njene naklonjenosti.
Retorika in ikonografija iz devetdesetih spominjata manjšinske skupnosti na politiko, katere žrtve so bile. Ker se je prosrbska in proruska opozicija napačno lotila rušenja Đukanovića, Črni gori ves čas vlada DPS z različnimi koalicijskimi partnerji, tokrat z Bošnjaško stranko (BS) in Liberalno stranko (LP). Đukanović je z manjšinskimi skupnostmi med vladavino vzpostavil bolj ali manj harmonične odnose, kar mu zagotavlja politično podporo.
Po anketi Centra za demokracijo in človekove pravice (Cedem) si 50,6 odstotka volivcev želi, da bi Đukanović znova postal predsednik. Po mnenju poznavalcev več kandidatov omogoča širšo izbiro, vendar to ne pomeni, da ima opozicija več možnosti. Đukanoviću bi lahko preprečila zmago v prvem krogu več kot 70-odstotna volilna udeležba, ker bi moral v tem primeru pridobiti glasove. Volilna baza DPS namreč ne bo pustila na cedilu svojega voditelja, vendar njihova podpora ne bi zadostovala. Đukanović bi moral pridobiti na svojo stran tudi opozicijske volivce. Če analitiki niso brcnili v temo z oceno, da bo zaradi neenotnosti opozicije veliko volilnih abstinentov, se Đukanović nima česa bati.
Vrnitev v državno politiko
Analitiki napovedujejo tudi možnost, da se bo Đukanović v drugem krogu pomeril z bivšim poslancem Mladenom Bojanićem, ki je napovedal predsedniško kandidaturo kot neodvisni kandidat, podpira pa ga večina opozicijskih strank. Podpirajo ga Demokratska fronta (DF), Demokratska Črna gora, Socialistična narodna stranka (SNP) in gibanje Združena reformska akcija (Ura). Bojanić je nekdanji član Pozitivne Črne gore, ki ga je zaradi njegovega nasprotovanja vodstvu stranke izključila, v javnosti pa je znan kot zagovornik suverenosti in nasprotnik vstopa Črne gore v Nato. Čeprav bi lahko Bojanić pridobil največ opozicijskih volivcev, ima tudi zaradi opozicijskih tekmecev manjše možnosti v prvem krogu.
Đukanović je v Črni gori na oblasti več desetletij. Štirikrat je že bil predsednik črnogorske vlade, med letoma 1998 in 2002 pa tudi predsednik države. Po parlamentarnih volitvah leta 2016 je odstopil in prepustil položaj predsednika vlade tesnemu sodelavcu in nekdanjemu vodji črnogorske obveščevalne službe Dušku Markoviću. Čeprav je formalno sestopil z oblasti, je kot prvak DPS ohranil vse niti v svojih rokah. Kot svojega naslednika vidi Đukanovića tudi sedanji predsednik Filip Vujanović, ki se je povzpel na najvišji položaj v državi s podporo socialistov.
Če bo Đukanović zmagal, bo to njegov drugi predsedniški mandat in tretja vrnitev v politiko. V tem primeru ne bo le nemi opazovalec dogajanja v državi, kot je bil Vujanović, temveč se bo vmešaval tudi v delo vlade, medtem ko ji bo Bojanić v primeru zmage nasprotoval, kar bi vneslo več dinamike v črnogorsko družbo. Ker v Črni gori ni močnih državnih institucij in vladavine prava, je v takšnem sistemu moč praviloma v rokah tistega, ki je na vrhu piramide.
