Dvojec »MerCron« spreminja evropsko ravnotežje

Z novo energijo, ki jo je v ­precej postano in zaradi skrajnodesničarskega populizma prestrašeno Evropo prinesla­ prepričljiva zmaga novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, se v Uniji,­ tako vsaj pravijo optimisti, odpirajo možnosti za nekatere nujne premike in reforme. A hkrati se večajo tudi razlike med »starim« jedrom in nekaterimi vzhodnoevropskimi članicami.

Med nedavnim vrhom Evropske unije, ki je za razliko od večine prejšnjih kljub začetim pogajanjem o britanskem izstopu potekal v zelo optimističnem ozračju, je bilo po besedah opazovalcev zaznati kar nekaj simboličnih premikov. Med njimi ne kaže prezreti skupne tiskovne konference nemške kanclerke Angele Merkel in novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, med katero je bilo lepo videti, da je zadnje čase v EU vse bolj osamljena nemška kanclerka namesto anemičnega Françoisa Hollanda za partnerja končno dobila veliko bolj dinamičnega in ambicioznega francoskega predsednika, s katerim se bo v EU mogoče lotiti nekaterih za povezavo nujnih sprememb.

Gospodarske razmere v sedemindvajseterici se popravljajo, evrocona ima za seboj prvo letošnje četrtletje, ki je bilo po rezultatih najboljše v zadnjih šestih letih, kar zaradi dolgoletne krize in njenih posledic sicer še ne pomeni veliko, je pa kljub temu dober povod za optimizem. Toliko bolj, ker se tako imenovano »ustanovno« jedro Evropske unije, ki je bilo še pred dvema mesecema ob praznovanju 60. obletnice podpisa rimske pogodbe videti povsem »razmontirano«, počasi znova sestavlja, in ker obstajajo možnosti, da začne znova delovati tudi francosko-nemški motor.

Tandem za razmajano Evropsko unijo

Kombinacija stare in izkušene nemške kanclerke, ki mora pred tem septembra seveda dobiti še ene nemške zvezne parlamentarne volitve, ter novega, mladega in dinamičnega francoskega predsednika, ki obljublja spremembe in mora nekaj svoje »reformnosti« prav tako dokazati najprej v Franciji, bi lahko bila dober tandem. Razmajani Evropski uniji, ki je sama nemška kanclerka, brez nevarnosti, da bi s tem naredila preveč »nemško Evropo«, ne more postaviti na noge, bi znova dal nekaj skupne in prepotrebne kolektivne teže. Po eni strani jo Evropa nujno potrebuje v pogajanjih z ZDA in novim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, ki ima zelo čudne predstave o Evropski uniji in odnosih z njo, po drugi strani pa tudi v pogajanjih z izstopajočo Veliko Britanijo, ki bo s svojim trmoglavim brexitom to »skupno Evropo« brez dvoma oslabila.

Poudarek Angele Merkel, da je pogajanja z Britanci, če si res nočejo premisliti, treba prepustiti strokovnjakom, ki naj proceduralno rešijo probleme, da pa se mora EU27 zdaj prvenstveno lotiti svojih novih projektov, je bil med nedavnim vrhom že eden izmed možnih izrazov te nove, večje evropske samozavesti. S ponovno vzpostav­ljenim francosko-nemškim sodelovanjem, čeprav obstaja šele v besedah, bo Otočanom bistveno lažje povedati, naj si posledice pripišejo sami, Donaldu Trumpu pa, da je Evropska unija na njegove protekcionistične poteze, če bo pri njih vztrajal, zmožna odgovoriti tudi kot celota in ne le kot Nemčija, na katero se za zdaj najbolj spravlja.

Macron kot protiutež

Novi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki so ga Nemci z veseljem takoj vzeli za svojega in ga simbolično čez noč posedli v novi dvojec »MerCron«, je Berlinu med nedavnim vrhom EU prišel zelo prav tudi pri krotenju vzhodnoevropske »višegrajske četverice« in v njej največje Poljske. Varšava, ki si je tudi na račun oslabljenega Pariza zlasti pri begunskih vprašanjih že domišljala, da Berlin ne more brez nje in da bo ob podpori »višegrajskega bloka« Evropo postavila nekoliko bolj po svoje, je v Macronu dobila ustrezno protiutež. Francoski predsednik se je namreč med vrhom z izjavo, da EU ni »supermarket« in da v povezavi ni mogoča »delitev denarja brez ustreznega spoštovanja evropskih vrednot«, takoj postavil na nemško stran. Enako je storil tudi v svojih pogovorih z voditelji višegrajske skupine o novih pravilih in reformah skupnega evropskega trga delovne sile, ki se po njegovem prepričanju v veliki meri podira (kar naj bi bil eden izmed razlogov za brexit) tudi zaradi strahu zahodnoevropskih delavcev pred poceni vzhodnoevropsko konkurenco.

Z drugimi besedami to pomeni, da se težišče Evropske unije, ki se je zlasti zaradi begunske krize in z njo nastalih evropskih problemov premaknilo nekoliko bolj proti vzhodu, znova vrača na zahod celine. Novi francoski predsednik na veliko prisega na evropskost, solidarnost in duh sodelovanja, ki Unijo edino lahko premakne iz krize, in pri tem kot zgled omenja nedavno preminulega nemškega kanclerja Helmuta Kohla in francoskega predsednika Françoisa Mitterranda, medtem ko nemška kanclerka Angela Merkel govori o tem, da je zgodovino treba prepustiti zgodovinarjem, v sedanjosti pa se usmeriti predvsem na učinkovito reševanje problemov. Tudi tistih, ki jih prinaša prihodnost.

Nemčija in Francija se po dolgem času tako spet skupaj prijavljata kot tisti vodilni sili, ki sta pripravljeni potegniti Evropsko unijo iz nastalih težav in ji po vseh letih zastoja znova pokazati skupno ­prihodnost. Problemi v skupnosti so veliki in jih ne kaže podcenjevati, zaostrujejo pa se tudi ­mednarodne razmere. Vseeno pa bi nemška kanclereka Angela Merkel in novi francoski predsednik Macron, če mu bo uspelo nekaj svoje reformne vneme in proevropskosti najprej dokazati v Franciji, lahko bila za Evropo in njeno prihodnost pomemben in dovolj močan par, ki bi jo skupaj, in z nekaj sreče, morda lahko potegnil iz sedanje letargije.