Eksplozivna mešanica zamer

Berlin – V Hamburgu so se v torek ponoči s kovinskimi palicami in mačetami spopadli kurdski demonstranti in islamisti, poročajo o več ranjenih. Po poskusu zasedbe evropskega parlamenta v Bruslju in nemirih drugje se Evropa poslavlja od upanja, da bo ostala mirni otok sredi razburkanega morja bližnjevzhodnih kriz.

Hamburški Kurdi so v bližini mestnega središča demonstrirali proti Islamski državi (IS) ter se v bližini tamkajšnje mošeje spopadli z več sto salafisti, pripadniki skrajno konservativnega sunitskega razumevanja islama. Policija jih je poskušala ločiti z vodnimi topovi in zaprtjem območja, a so se posamični spopadi nadaljevali do jutranjih ur, okrog osemdeset Kurdov je za nekaj ur celo zasedlo nekaj peronov glavne hamburške železniške postaje. Tam so, kot poročajo, razbili tudi okna turške restavracije in grozili več turškim potnikom.

Kurdi so tudi drugje v Evropi vse bolj na koncu z živci. Iz Francije poročajo o protestih, ki so zahtevali policijsko posredovanje, v Bruslju so kurdski demonstranti poskusili vdreti celo v prostore evropskega parlamenta. Na vse pripravljeni bojevniki IS napredujejo na kurdskih območjih v Siriji in Iraku, mestu Kobane tik ob sirski meji s Turčijo grozi, da bo postalo nova Srebrenica.

Turški parlament je že odobril vojaško posredovanje v sosednjih državah, predsednik Recep Tayyip Erdogan in premier Ahmet Davutoglu pa sta za zdaj policijo raje poslala nad domače kurdske demonstrante, ki protestirajo proti njuni nedejavnosti. Samo v torek so poročali o najmanj štirinajstih mrtvih.

Tretjina turških priseljencev v Nemčiji je Kurdov

Številnim zgodovinskim zameram, ki jih Kurdi gojijo do držav, v katerih živijo, se zdaj pridružujejo nove. Njihovo skupno število ocenjujejo med 25 in 34 milijoni. Okrog polovica vseh Kurdov živi v Turčiji, kjer so nasilna poturčevanja in preseljevanja v dvajsetem stoletju prinesla več velikih uporov in poskusov osamosvojitve območij na vzhodu in jugovzhodu države, kjer živijo turški Kurdi. Turška vojska se je z marksistično-leninistično kurdsko delavsko partijo PKK bojevala od sedemdesetih let minulega stoletja naprej.

Številni Kurdi so se zato izselili v tujino, v Evropi še posebej v Nemčijo, kjer že vse po šestdesetih let minulega stoletja živi močna turška skupnost. Slaba tretjina od 2,5 do treh milijonov turških priseljencev naj bi bila kurdskega rodu, skupaj s Kurdi iz drugih držav Bližnjega vzhoda pa so med razpadanjem Iraka morda tudi ti upali, da si bodo osrčje neuradnega Kurdistana lahko ustvarili na severu Iraka in morda tudi v delih Sirije. Napadalni džihadisti Islamske države zdaj pokopavajo ta upanja, turški predsednik Erdogan pa taktizira v upanju, da lahko z močno Islamsko državo v Siriji in drugje svoje domače Kurde prisili h koncesijam ter oslabi begunce.

Pozivi k zmernosti niso dosegli cilja?

Ta eksplozivna mešanica zgodovinskih in sodobnih zamer se vse bolj seli tudi v Evropo – in svojo razdiralno moč množi s sovražniki v lastnih vrstah. Prav zdaj, ko nemške mošeje končno javno zavračajo islamske skrajneže, hamburški primer kaže, da s pozivi na zmernost morda vendarle ne dosegajo številnih nemških muslimanov. Bodo tisti, ki so se pripravljeni spopasti s kurdskimi demonstranti proti Islamski državi, poslušali džihadista, ki je minuli teden v odlični nemščini z območij pod nadzorom Islamske države pozval k ubijanju nevernikov v njihovih domovinah?

V nemškem notranjem ministrstvu domnevajo, da se je bojevnikom Islamske države pridružilo že najmanj 450 nemških skrajnežev, od katerih bodo morda nekateri poskušali svoj džihad res prenesti na nemška tla.