Energetska unija je brez pravega pogona. Žal

Bruselj – Manjša odvisnost od ruskega plina, krepitev notranjega energetskega trga EU, uresničevanje podnebno-energetskih ciljev, razmah obnovljivih virov, gradnja omrežij. To naj bi bile glavne naloge Alenke Bratušek, če bo potrjena za podpredsednico evropske komisije za energetsko unijo.

Ukrajinska kriza je v drastični obliki pokazala (varnostna) tveganja, povezana z odvisnostjo od ruskega plina. Tako je energetska unija, s katero naj bi se Bratuškova ukvarjala prihodnjih pet let, eden od prednostnih projektov EU, ki bi bil velik premik v poglabljanju evropske integracije. V Wall Street Journalu so pisali o prihodnji evropski »energetski carici«, ki naj bi EU reševala pred odvisnostjo od Rusije. Toda strokovnjak za energetiko z bruseljskega možganskega trusta Bruegel Georg Zachmann opozarja, da bo pot do energetske unije dolga in trnova.

Kakšne bi morale biti naloge podpredsednice evropske komisije za energetsko unijo?

Misija podpredsednice, kot jo je opisal Juncker, predvideva oblikovanje energetskega notranjega trga, spodbujanje razvoja obnovljivih virov, prizadevanja za uresničitev podnebnih ciljev, diverzifikacijo virov, zmanjšanje energetsko odvisnost. Energetska politika naj bi bila dolgoročno usmerjena v gospodarsko rast, trajnostno naravna in zelena. Opisane naloge niso najbolj konkretne in ni jasno, kako naj bi bila videti želena energetska unija. Neznanka ostaja, kakšne naloge naj bi bile uresničevane na evropski ravni.

Oblikovanje energetske unije je že tako velik izziv. Že dvajset let se poskuša končati razdrobljenost in ustvariti notranji trg na področju energije. To je vedno spodletelo, saj bi skupni trg imel velik učinek. Tako so se proti njemu postavile članice in močni lobiji, ki naj bi z njim preveč izgubili. Primer so pogodbe o nakupu plina z Rusijo. Nemčija ima nižje stroške plina kot druge države, ker ga lahko dobiva iz Norveške, Nizozemske, Anglije, severne Afrike ali Rusije. Zaradi konkurence so cene nizke. Na drugi strani ga države v vzhodni in srednji Evropi lahko kupujejo le od Rusije. To ruski proizvajalec ve in postavlja višjo ceno.

Poenotenje vseh nakupov na evropski ravni in skupna cena bi imela negativni učinek na konkurenčnost Nemčije (višje cena). Zato takšne odločitve na ravni EU niso bile sprejete. Enako velja za omrežja za prenos elektrike med Španijo in Francijo, saj se francoski potrošniki bojijo, da bodo morali plačevati višjo, špansko ceno elektrike. Na drugi strani se proizvajalci bojijo, da bo se bodo cene znižale. Tako se igralci postavljajo po robu vsakemu posameznemu koraku, ki bi pripeljal k integraciji trga, krepitvi solidarnosti in poenotenju.

Kakšne so posledice tega?

Škoda je, da je položaj takšen. S skupnim evropskim energetskim sistemom bi lahko privarčevali veliko denarja, potrebovali bi znatno manj elektrarn in ugodneje bi lahko razvijali obnovljive vire. Namesto v severni Nemčiji bi solarne panele lahko postavljali v sončni Španiji. Imeli bi bolj varen energetski sistem, saj bi se lahko bolj zanašali na sosede. Zaradi tega predlogi za oblikovanje enotnega energetskega trga vedno znova prihaja na mizo, toda veliki koraki v tej smeri doslej še niso bili narejeni.

Kakšno vlogo pri oblikovanju energetske unije igrata ukrajinska kriza in poslabšanje odnosov z Rusijo? Bi energetska unija lahko dobila pospešek ali bo vse ostalo pri starem?

Moj normalni scenarij bi bil, da bo nekaj članic EU poskušalo z nacionalno politiko zmanjšati odvisnost od dobav plina iz Rusije. Na evropski ravni bo nekaj več usklajevanja. Bolj optimističen, a kljub temu še realističen scenarij bi bil, da bi bila kriza kot nekakšen katalizator za napredek v uresničevanju ideje energetske unije. Toda če pogledamo predloge, ki jih je v komisiji za Bratuškovo opisal Juncker, lahko pričakujejo le nekaj več denarja za dodatne električne in plinske povezave. Ustvarili bi več mehanizmov za usklajevanje. Usklajevanje pa je nekaj povsem drugega kot skupni sistem. Zdi se, da ni ambicije, da bi imeli notranji trg za energijo, kakršnega imamo za številne produkte.

Kako bo lahko delovala nova struktura, v katero bo ob predvideni podpredsednici za energetsko unijo Bratuškovi deloval še komisar za podnebno ukrepanje in energijo Miguel Arias Cañete. Videti je, kot da bodo trenja glede pristojnosti in razmejitve nalog neizogibna.

Tudi sam sem bil sprva presenečen, ko sem videl razrez Junckerjeve komisije. Združitev podnebja in energije utegne biti kočljivo, predvsem zato, ker tudi ni več pravega resorja za okolje. Kako bo videti sodelovanje podpredsednikov in komisarjev, je še nemogoče napovedati. Verjetno bo veliko odvisno od osebnosti. Kot je običajno v politiki, obstajajo ljudje, ki jim uspeva skovati zavezništva z drugimi skupinami in optimalno izkoristiti moč, ki so jo dobili v roke. Podpredsednica bo načeloma imela pristojnost ustaviti vse predloge komisarja za energijo in podnebje, ki niso po njeni volji. Druga razlaga bi lahko bila, da bi bila šibka podpredsednica zgolj funkcionarka z bolj reprezentativno vlogo in brez prave moči. Kakšno bo razmerje med Cañetom in Bratuškovo, je najbrž bolj odvisno od njunih osebnosti kot pravne podlage.

Kakšne značilnosti bi moral imeti človek, ki bo podpredsednik za velik projekt, kakršen je energetska unija? Bi moral biti tudi strokovnjak ali zadošča politična moč?

Komisarji so po svoji vlogi podobni ministrom. Ti niso izbrani na podlagi tega, v kolikšni meri obvladajo neko področje, marveč ima največji pomen, kako dobri so v izpeljavi političnih projektov, sodelovanju z drugimi in sklepanju kompromisov. Za evropsko energetsko politiko bi bilo bolje, če bi položaj dobil zelo dober politik, ki lahko izpelje stvari, kot nekdo, ki, denimo, natančno razume, kako delujejo visokonapetostna omrežja.