Epski spopad ideologij in ekonomskih šol

Berlin – Grčija premore manj kot 2 odstotka bruto domačega proizvoda Evropske unije,­ Kitajska pa se zadnji po tem merilu hitro približuje in jo po nekaterih drugih že prehiteva,­ pa čeprav je prav stara celina­ izumila kapitalizem in demokracijo, zadnjo celo v Grčiji.­ ­Čeprav se evrske težave in ­sedanje borzno kihanje azijske velikanke v marsičem razlikujejo, je mogoče videti tudi podobnosti: plačilo spornega razvoja s sposojenim denarjem.

»Vsem, ki me sprašujejo, kdaj bodo nastopile spremembe, odgovarjam, da smo od njih oddaljeni eno finančno krizo,« je v nedavnem intervjuju za Delo povedal vidni ekonomist Thomas Mayer iz kölnskega raziskovalnega inštituta Flossbacha von Storcha, prej dolgo vrhovni ekonomist Deutsche Bank. »Zdaj, ko so obresti že pri ničli, ko je dolg povsod visok in so se države zadolžile do ušes, bo nova finančna kriza prinesla razprave o resni zamenjavi sistema. Prej pa ne, prej bo politika naredila vse za njegovo ohranitev.« Ekonomist, ki je Grčiji že leta 2012 predlagal uvedbo paralelne valute gevro, govori o nujnosti reforme denarnega sistema, v katerem zdaj velikopotezno podeljujejo kredite, ki niso pokriti z ničimer. Tudi zato naj bi se banke nagibale k prevelikemu posojanju in rezultat so finančne krize.

Nasprotne gospodarske in ideološke šole se prepirajo tudi o odgovornosti za grško katastrofo, a če so Atene prevarali z zadolževanjem ali pa so zaporedne grške vlade same grabile tuji denar, je evrska kriza izbruhnila v trenutku, ko niso mogli več skrivati več kot 10-odstotnega proračunskega primanjkljaja in splošne zadolženosti, ki se je hitro spremenila v državni dolg. Številni nemški ekonomisti so enako ali pa zaradi njene velikosti še bolj zaskrbljeni zaradi Kitajske.

»Dramatična kriza nadzorovanega kapitalizma« je naslov članka v Die Weltu, v katerem Olaf Gersemann minulim trem desetletjem hitrega kitajskega gospodarskega razvoja pripisuje »toliko partijskega vladanja, kot je mogoče, in tako malo kapitalizma, kolikor je nujno«. Nikoli ni šlo za odprte trge in fleksibilno gospodarstvo, vedno le za oblast, je prepričan avtor, ki meni, da je ta doktrina naletela na svoje meje: »Peking bi potreboval načrt B, a ga nima.«

Mogoče so osmrtnice kitajskemu državnemu kapitalizmu prerane, saj nešteti ekonomisti niso pričakovali, da bo država po toliko desetletjih vse prehitela z gospodarsko rastjo ter v tem procesu potegnila milijone iz revščine. Res pa se zaradi poceni energije in veliko večje produktivnosti ameriška cena dela že hitro približuje kitajski in naj bi se do leta 2018 spustila pod njo, s čimer se lahko dokončno zamaje sedanji izvozno-produkcijski vzorec razvoja.

V višjo prestavo

Če je Grčija z zgodovinskimi travmami še vedno ujeta v predmodernem nacionalizmu, ki ji otežuje uvid lastne odgovornosti za nastali položaj, Kitajski primanjkuje temeljnih demokratičnih orodij za spodbujanje zdravih pretokov kapitala in še posebej vladavine prava nad politiko, da bi bila gospodarska pravila igre jasna in poštena do vseh.

Nasprotno, sedanji borzni pretresi so spodbudili oblast, da je za grožnjo nacionalni varnosti razglasila dodatne dejavnosti, zato se zahodni komentatorji sprašujejo,­ ali ne bo vlada države, v kateri številni deli gospodarstva solidno delujejo, skupaj z vodo iz banjice vrgla tudi dojenčka. Konec koncev je sama spodbudila podvojitev borznih vrednosti v komaj letu dni, ki je celo sedanji rekordni padci položaja še niso vrnili na izhodiščno točko, na kitajskih borzah pa se v primerjavi z bruto domačim pro­izvodom obrača precej manj denarja kot v klasičnih razvitih državah. Ali pa se kitajske oblasti zavedajo potreb po globokih reformah za preskok doslej izvozno usmerjenega gospodarstva v višjo tehnološko prestavo?

Na Kitajskem ne primanjkuje ne denarja niti znanja, zato pa zelo klasičnih meščanskih svoboščin. Morda bo prav sedanja kriza – če jo bodo vendarle pomirili, pa naslednja – ponudila odgovore na sedanje ogorčene prepire o neznosni lahkosti zadolževanja, ki tako razdvaja že po ameriški nepremičninski krizi in še bolj po evrski dolžniški. Tako kot številne druge države je tudi Kitajska uravnavala pretrese po zadnjih krizah z ukrepi centralne banke in prerazporejanjem denarja, kar je po tako imenovanem neokeynesijanskem razumevanju spopada s krizami tudi pravi način. »Ordoliberalni« ekonomisti verjamejo, da že evrska kriza ni konjunkturna, ampak strukturna, ter je zato z zagotavljanjem vedno novih sredstev ni mogoče rešiti. Po tem prepričanju naj država v gospodarstvu predvsem zagotavlja konkurenčnost, sicer pa se umakne iz njega in še posebej zmanjša svoje breme: od tod zahteve po proračunskem zategovanju pasu ter reformah za lažje gospodarjenje. Uradni Berlin zdaj rad poudarja, da so si številne države od Irske do Portugalske in Španije po zaužitju takšnega zdravila gospodarsko že opomogle.

Španija, Irska in številne druge države so še vedno zelo zadolžene in tudi Kitajski bo po morebitni umiritvi borz ostal gigantski dolg v višini 283 odstotka bruto domačega proizvoda. Seznam se nadaljuje z Japonsko, ZDA in številnimi drugimi državami, marsikje pa tudi sorazmerno nizki državni dolg zaradi zadolženosti gospodarstev ali gospodinjstev samo čaka na svoj balon. Smo res le eno krizo oddaljeni od definiranja denarja z vrednostjo premoženja in ne z dolgovi, kot verjame nemški ekonomist Thomas Mayer?

Po njegovem prepričanju naraščajoče blaginje sodobnega časa v primerjavi z veliko revnejšo preteklostjo ne moremo pripisovati denarnemu sistemu, ampak tehničnemu napredku in rasti v realnem gospodarstvu. »Realno bogatejši nismo zaradi denarnega sistema, ampak zaradi velikega povečanja naše produktivnosti. Naš denarni sistem temelji na dolgovih in se zato nagiba k nestabilnosti.« Drugi verjamejo, da bodo zadostovali navzkrižni odpisi dolgov, a kako jih izvesti? Mednarodna ekonomija ostaja ena najbolj napetih znanosti sodobnega sveta.