EU in Kijev: visoka cena za pot proti Zahodu

Bruselj – Predsednik evropskega parlamenta Martin Schulz je govoril kar o uresničitvi sanj z Majdana, v Kijevu razglašajo, da je bila ratifikacija asociacijskega sporazuma z EU za Ukrajino zadnje slovo od Sovjetske zveze.

Asociacijski sporazum, ki je nastajal dolga leta - tudi v času vladavine predsednika Viktorja Janukoviča – je nekakšen simbol ukrajinskega zbliževanja z Zahodom. Z njim je povezan sam izbruh krize. Ko je Janukovič konec lanskega leta na vrhu vzhodnega partnerstva v Vilniusu pod pritiskom Vladimira Putina zavrnil njegov podpis, so se začele večmesečne demonstracije v Kijevu in drugih mestih. Sledil je Janukovičev padec, aneksija Krima, vojna v vzhodni Ukrajini, vrteti se je začela spirala sankcij, odnosi Zahodu z Rusijo so najslabši po koncu hladne vojne ...

Sam sporazum na politični ravni krepi sodelovanje in vzpostavljanje partnerstva na področjih, kakršna so varnost, energetika in zunanja politika. Spodbuja demokratične reforme, bitko proti korupciji, razvoj tržnega gospodarstva. Po obsega je edinstven, spisan je na več kot 2000 straneh. Drugače kot države, ki so v Unijo vstopile v zadnjem desetletju, Ukrajina z asociacijskim sporazumom še ni dobila perspektive članstva. Toda: linija Bruslja je, da sporazum ni zadnja stopnja sodelovanja med EU in Ukrajino.

Kljub fanfaram, ki so spremljale ratifikacijo v radi v Kijevu in evropskem parlamentu v v Strasbourgu, je ostalo kar nekaj grenkega priokusa. Na podlagi politične kupčije, sklenjene med Brusljem, Moskvo in Kijevom, je izvajanje prostotrgovinskega sporazuma kot temeljnega dela asociacijskega sporazuma zamrznjeno. Izvajati se bo začel šele leta 2016. »Gospod Putin je postavil nogo med vrata,« je v parlamentu v Strasbourgu bentila voditeljica poslancev evropskih zelenih Rebecca Harms.

Trn v peti

Prosta trgovina brez carin med EU in Ukrajino je bila za Kremelj dolgo trn v peti. Putinova argumentacija, da bo Rusija preplavljena z blagom iz EU, ki bo prišlo v Ukrajino, je na trhlih nogah. Po pravilih WTO bi bilo namreč obravnavano, kot da je iz EU in bi zanj veljale carine. Ne najbolj jasno je tudi nasprotovanje uvedbi evropskih tehničnih standardov, saj z ukrajinskimi izdelki , ki bi se izvažali v Rusije, ne bi smelo biti težav. Navsezadnje, EU je daleč največji trgovinski partner Rusije, iz članic Unije je leta 2012 uvozila za več kot 150 milijard evrov.

Moskva je zahtevala kar 2400 popravkov sporazuma, grozila je s preklicem prostotrgovinskega sporazuma z Ukrajino. Že uresničitev dela ruskih zahtev bi ga razvodenela. EU sicer ni bila pripravljena posegati v sporazum, raje je privolila v preložitev njegovega izvajanja. Enostranske ugodnosti za ukrajinska podjetja (odprava carin), vredne 500 milijonov evrov, bodo veljale še naprej. »Takojšnja odprava carin za blago iz EU bi bila katastrofa za ukrajinsko gospodarstvo,« je ocenil predsednik zunanjepolitičnega odbora evropskega parlamenta Elmar Brok.

Ukrajinsko gospodarstvo, ki se se spopada z visokimi stroški, neučinkovitostjo (velika poraba energije) in posledično nekonkurenčnostjo, se ne more kosati s tekmeci z Zahoda. Poleg tega je bila odločitev pragmatična. Širitveni komisar Štefan Füle je pojasnjeval, da so z zamrznitvijo dela sporazuma preprečili razraščanje trgovinske in gospodarske vojne, ki bi sledilo njegova uveljavitvi. Predvsem pa je Bruselj kupil nekaj časa. Tako lahko v prihodnjih petnajstih mesecih v okviru širšega reševanja ukrajinske krize z diplomatskimi in političnimi sredstvi odpravi zadržke Rusije.

Velik zalogaj

Trgovinska kupčija je v širšem kontekstu prekinitve ognja in pripravljenosti ukrajinskega predsednika Petra Porošenka, da popusti Moskvi glede večje avtonomije kriznih območij na vzhodu, ker v vojni proti separatističnim silam, okrepljenimi z enotami iz Rusije, ne more zmagati, Velik zalogaj ostaja zgladitev ukrajinsko-ruskega spora o plina. Gazprom že več mesecev ne dobavlja plina Ukrajini in po črnih scenarijih bi pozimi utegnilo priti do večjih težav v preskrbi Evrope, še zlasti njenega vzhodnega in južnega dela.

Četudi EU vztraja pri sankcijah kot vzvodu za pritisk na Putina, je bila glede trgovinskega pripravljena razumeti zadržke in strahove Rusije. Ne glede na njihovo (ne)utemeljenost so posvetovanja z veliko državo in gospodarsko partnerico smotrna. Že zlasti zato, ker se odpira okno priložnosti za bolj trajno stabilizacijo Ukrajine.

To, da bo Putinu po aneksiji Krima na območju Luhanska in Donecka uspelo (z uporabo sile) oblikovati prorusko tvorbo, primerljive s Pridnjestrsko republiko v Moldaviji, je očitno cena, ki jo bo morala Ukrajina plačati za pot na Zahod.