Tiskane izdaje
Prvo leto Trumpovega predsedovanja je na stari celini zagotovo najbolje zaznamoval že konec maja lani izrečen vizionarski stavek nemške kanclerke Angele Merkel, da se na stare partnerje ne kaže več povsem zanesti, in da bo »Evropa zato morala vzeti usodo v svoje roke«.
Pritiski novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da naj evropske partnerice v Natu v krepko povečajo svoje finančne obveznosti do zavezništva, sicer jim ZDA ne bodo več pripravljene zagotavljati varnosti, ki si jih je ameriški predsednik privoščil takoj po začetku mandata, resda niso bili nekaj novega, zagotovo pa sta bili novi nepojmljiva ostrina zahtev in robatost, ki si jo je v odnosu do čezatlantskih partnerjev privoščil novi stanovalec Bele hiše.
Evropa je potem, tudi po zaslugi nemške kanclerke, ki nikakor ni našla skupnega jezika z Donaldom Trumpom in je hitro ugotovila, koliko je ura, krepko povečala izdatke za svojo varnost. Čeprav se je Trump kasneje v svojih zahtevah do članic Nata nekoliko umiril, je Evropa, tudi po njegovi zaslugi, okrepila tudi prizadevanja za svojo, po novem bolj skupno evropsko obrambo, kar pa, spet zaradi Trumpa, ki se je v nadaljevanju mandata ukvarjal predvsem s sabo, s svojo Ameriko in s svojimi škandali, niti približno ni povečalo strateškega sodelovanja med dolgoletnimi partnerji z obeh strani Atlantika, ki naj bi menda delili iste skupne »zahodne vrednote«. To se ni zgodilo ne v odnosu do Rusije (ukrajinska kriza je povsem obtičala v limbu), ne v odnosu do Bližnjega vzhoda in drugih kriznih žarišč.
Gospodarsko je Trump, ki naj bi se menda spoznal vsaj na posle, ostal pri svojih predvolilnih očitkih, da Evropska unija (kar je znova letelo predvsem na Nemčijo in njeno, zlasti avtomobilsko industrijo) nepravično zlorablja svoj priviligirani položaj na ameriškem trgu, na svojih tleh pa ni pripravljena na protiusluge ameriškim podjetjem. Predsednik sicer ni izrecno razdrl dogovarjanj o čezatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu, kot je sprva napovedoval, so pa pogajanja povsem zastala. Še najmočnejši udarec pa je Evropi, kolikor se je sploh ukvarjal z njo, zadal z izstopom ZDA iz pariškega okoljskega sporazuma, ki nesporno velja za evropsko »dete« in evropski vsesvetovni projekt.
Na različnih bregovih
Da dolga desetletja trajajočega partnerstva, ki se je kalilo v drugi svetovni vojni in nadaljevalo skozi celotno obdobje hladne vojne med ZDA in Evropo ni več, je Trump v prvem letu svojega predsedovanja Evropi dokazal še z dvema potezama. Najprej s samovoljnim in z nikomer v EU usklajenim priznanjem Jeruzalema za izraelsko prestolnico, nato pa še z ultimatom, ki ga je Evropi konec leta postavil v zvezi s svojimi zahtevami za razveljavitev jedrskega sporazuma z Iranom. Predsednik je dal vsem trem ključnim evropskim državam (Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji), ki so po dolgoletnih pogajanjih v okviru tako imenovane skupine 5+1 (vse stalne članice varnostnega sveta in Nemčija) leta 2015 podpisale sporazum s Teheranom, 120 dni časa, da se postavijo na njegovo stran in enostransko, brez kakršnih koli novih pogajanj z Iranom, »dopolnijo« po njegovem »najslabši možni« sporazum. V nasprotnem primeru bo naslednjič, ko bo lahko o tem odločal, to pa je že maja, enostransko razdrl sporazum.
Evropa in Amerika še nikoli in pri nobenem zunanjepolitičnem problemu v vseh desetletjih svoje skupne zgodovine in partnerstva nista bili tako očitno vsaka na svojem bregu, kot sta po letu dni Trumpa.
