Ameriški predsednik Donald Trump je v svoji zunanji politiki v zelo kratkem času naredil že kar nekaj salt. Še januarja letos je v enem od intervjujev Bruselj zaradi terorističnih napadov in tam živečih islamskih skranježev označil za »hudičevo luknjo«, Nato, čigar evropski sedež bo danes prvič obiskal, pa za »obsoletno« zavezništvo, ki ga je povozil čas.
V samo štirih mesecih je potem ključnim predsednikovim sodelavcem od podpredsednika Mikea Pencea do zunanjega ministra Rexa Tillersona in obrambnega sekretarja Jamesa Mattisa sicer uspelo relativizirati Trumpove predvolilne izpade, ki so zmedli tako zaveznike kot sovražnike, navsezadnje pa se je od groženj, da bodo ZDA odstopile od 5. člena Natove pogodbe, če članice ne bodo izpolnile svojih finančnih obljub, distanciral tudi predsednik sam. Vendar dva odstotka BDP za oboroževanje, o čemer so se zaveznice dogovorile že leta 2014 med vrhom v Cardiffu, kljub temu ostajata ena ključnih Trumpovih zahtev.
Predsednik, ki ga bolj kot stabilnost, zanesljivost in načelnost ameriške zunanje politike očitno zanimata biznis in predvsem njegova lastna veličina, je najbrž odkril, da še vedno potrebuje Nato. Z izdatnim oboroževanjem evropskih zaveznic lahko (podobno kot s stomilijardno prodajo orožja Saudski Arabiji) veliko zasluži in Ameriki zagotovi »lepa nova delovna mesta«, zraven pa še razbremeni državo, ki zdaj v Natu krije kar 70 odstotkov vseh vojaških stroškov, brez večjega dodatnega (ameriškega) napora okrepi pozicijo do Rusije in zaveznice mimogrede angažira še v svojem »pravičniškem« boju proti mednarodnemu terorizmu Islamske države, ki ga je obljubil. Razlogov za novo predsednikovo ljubezen do še včeraj »odpisanega« Nata je torej dovolj.
Geslo dva odstotka
Ne glede na popolno nepredvidljivost novega ameriškega predsednika, ki se je povolilno lotil »Najprej Amerike«, ko se mu je tam zalomilo, pa zdaj prednostno rešuje svet in si že jutri lahko premisli tako na Bližnjem vzhodu kot pri Severni Koreji, Rusiji ali Natu, sta dva odstotka BDP, ki ju zahteva od zaveznic, videti kot »konstanta«, ki jo bo težko spremeniti. Čeprav je tehtnih razlogov proti tako zastavljenemu oboroževanju med zaveznicami vse več. Nihče v Natu ne oporeka temu, da se varnostne razmere slabšajo, da morajo evropske članice storiti več za svojo obrambo, in da je racionalnejša uporaba vojaških proračunov za skupni, »sinergijski« učinek še kako smiselna. A tega ni mogoče doseči z birokratsko zaukazanima dvema odstotkoma. Ker je nenazadnje tudi povsem nesmiselno. Še zlasti, če bo že zdaj do zob preoboroženi Zahod za orožje dajal obvezna 2 odstotka BDP, medtem ko za razvojno pomoč ob vseh bistveno večjih težavah, ki jih ima zaradi beguncev in vseh kriz in vojn v večinoma gospodarsko razsutih delih sveta, daje komaj 0,7 odstotka.
Že zdaj vojaško močnejši od vsega ostalega sveta
Tako izdatno oboroževanje Nata, ki bi zagotovo sprožilo tudi novo svetovno oboroževalno tekmo, je zato, prvič, absolutno nepotrebno in, drugič, celo škodljivo za ravnotežje moči. Skupni vojaški izdatki Nata namreč že zdaj s približno 900 milijardami dolarjev predstavljajo kar trikrat (!) toliko, kot za orožje skupaj porabita Rusija in Kitajska. Ker so ZDA lani za orožje namenile 3,3 odstotka BDP (611 milijard dolarjev), bi v primeru, če bi tudi tistih 23 članic Nata, ki še ne izpolnjujejo dveh odstotkov BDP, izpolnilo obljube, vojaški proračun Nata letos poskočil na 962 milijard dolarjev (v primerjavi z 881 milijardami lani). To pa bi bilo krepko več (kar 57 odstotkov vsega denarja), kot za obrambo skupaj porabi ves preostali svet.
Druga neumnost, na katero opozarjajo predvsem gospodarsko močne države (zlasti Nemčija), bi bila, da bi se zaradi takega linearnega povečanja vojaških proračunov podrla razmerja vojaške moči. Eno je namreč, če z enega odstotka BDP na dva odstotka svoje vojaške proračune povečajo take manjše članice Nata, kot sta Estonija ali Slovenija, nekaj povsem drugega pa je, če s 30 milijard (dober odstotek) na 60 milijard evrov (dva odstotka) svoj vojaški proračun poveča Nemčija in se po izdatkih za oboroževanje izenači z Rusijo, ki ta trenutek menda predstavlja največjo vojaško nevarnost za Evropo.
S tanki nad terorizem?
V Nemčiji zato že napovedujejo, da se bo tudi zaradi že začete nemške predvolilne tekme pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami bruseljskega vrha Nata ob kanclerki Angeli Merkel in obrambni ministrici Ursuli von der Leyen (obe CDU in obe na ameriško zahtevo) udeležil tudi zunanji minister Sigmar Gabriel (SPD), ki je zaradi tega celo skrajšal obisk v vzhodni Aziji, in odločno nasprotuje avtomatizmu dveh odstotkov BDP za oboroževanje. Tudi zato, ker naj bi imelo zavezništvo zaradi Erdoganovega obračunavanja z nekaterimi zaveznicami (zavračanje obiska nemških parlamentarcev v turški letalski bazi Incerlik) in pridruženimi partnericami (blokiranje Avstrije) dovolj drugih, bolj akutnih problemov, kot je zaukazano oboroževanje.
Tretji problem pa je Trumpovo prepričanje, da bo severnoatlantsko zavezništvo skupaj z vsemi podpornimi in pridruženimi članicami povedel v napovedano skupno vojno proti terorizmu Islamske države. Kaj ima s tem opraviti dodatno oboroževanje zaveznic, je pri tem uganka. Jasno je namreč, da lahko vojaško z Islamsko državo že danes obračunata tako ZDA kot Rusija sami, še najlažje pa skupaj, da pa mednarodne bitke s terorizmom, ki se bo po vojaškem sesutju kalifata šele dodobra razpršila tudi po Evropi, v tamkajšnjih »manchestrih, parizih, londonih ali brusljih« ne zmore dobiti nobeno, s še toliko raketami, tanki, topovi in vojaki okrepljeno zavezništvo.
Tiskane izdaje
