Tiskane izdaje
Zaradi razmer na bojišču, vojaških porazov in krčenja samozvanega kalifata na ozemlju nekdanjih Sirije in Iraka med evropskimi skrajneži postopoma upada navdušenje nad tako imenovano Islamsko državo.
Če je še sredi leta 2014 na pomoč džihadističnim skrajnežem iz Evrope vsak mesec odpotovalo tudi po nekaj sto simpatizerjev, se je ta val konec lanskega leta tako rekoč ustavil. To je že novembra ugotovila študija hessenskega informacijskega centra za boj proti ekstremizmu, ki se je kot ena redkih evropskih raziskav konkretno ukvarjala z življenjskimi zgodbami 784 posameznikov, ki so zapustili Nemčijo, da bi odšli pomagat islamskim skrajnežem v Siriji in Iraku.
Cilj raziskave je bil odkriti vzroke za radikalizacijo pretežno mlade populacije večinoma v Evropi rojenih potomcev priseljencev in poiskati odgovore na vprašanja, kaj je mogoče od njih pričakovati po njihovi vrnitvi z bližnjevzhodnih bojišč. Ena izmed najbolj presenetljivih ugotovitev je bila, da se je po vrnitvi skoraj četrtina povratnikov (in njihovih staršev) izrekla za sodelovanje z nemškimi varnostnimi organi, čeprav je v resnici nad Islamsko državo (IS) zaradi njenega brutalnega terorja dokončno obupal - ali pa ga je povsem frustrirala - samo vsak deseti povratnik.
Iz tega je mogoče sklepati, da pri radikalizaciji mladih evropskih islamskih skrajnežev, ki jih je po ugotovitvah študije v zadnjih desetih letih redkokatera stvar »čustveno prevzela in mobilizirala« tako močno, kot jih je prav nastanek kalifata, ne gre toliko za kalifat kot za idejo nasilnega upora. »Fizična« privlačnost kalifata med evropskimi islamisti po ugotovitvah študije hitro upada. Vzrok sta tako vojaški pritisk na IS kot brutalnost kalifata do »svojih« ljudi na območjih, kjer še vedno deluje, medtem ko ideja in ideologija, ne glede na to, kaj se dogaja s kalifatom, še vedno živita. Skoraj polovica vseh evropskih džihadističnih skrajnežev, ki so se vrnili iz Sirije ali Iraka, je po ugotovitvah študije tudi po vrnitvi ostala zvesta svojemu prepričanju. To zelo spretno izkorišča vrh IS, ki po novem islamistov iz Evrope ne kliče več na pomoč, ampak jih poziva, naj se v imenu kalifata »ustrezno angažirajo« v svojem domačem okolju.
Ključno je socialno okolje
Druga pomembna ugotovitev raziskave je bila, da ima na oblikovanje džihadističnih idej in ekstremno radikalizacijo posameznikov še vedno največji vpliv socialno okolje, v katerem so odraščali mladi, med katerimi je tudi veliko »čistih« Evropejcev, ne le priseljencev oziroma njihovih potomcev. Na prvem mestu so prijatelji in vrstniki (54 odstotkov), sledi jim salafistično pridiganje »velike ideje« v mošejah (48), šele nato pridejo na vrsto internetna propaganda (44) in islamski seminarji (27 odstotkov).
To pomeni, da sta marginalizirano okolje in želja po maščevanju za vse krivice največkrat najpomembnejše gojišče za brutalen upor proti sistemu, ki te krivice omogoča. Skrajneži se pogosto rekrutirajo tudi iz kriminalnega podzemlja ali zaporov. Zelo pogosto jih kriminalno podzemlje tudi novači in z njimi ob pomoči pridigarjev oziroma voditeljev radikalnih salafistov oziroma vahabitov organizira v svoje mreže. In to ne le za rekrutiranje prostovoljcev za IS, ampak tudi za različne druge kriminalne dejavnosti.
Tudi kriminalne mreže
Na Balkanu, ki ima še iz časov vojn ob razpadanju nekdanje jugoslovanske federacije svoje izkušnje z različnimi džihadističnimi borci (ti so takrat prihajali na pomoč muslimanom v Bosni in Hercegovini ali na Kosovu), so takšne pridigarje že večkrat razkrinkali. Pred časom so odkrili celo nekakšno vzhodnoevropsko orožarsko mrežo, ki je večinoma zastarelo orožje nekoč socialističnih držav prodajala Saudski Arabiji. Pokazalo se je, da ga bogata puščavska kraljevina, ki zase nikoli ne bi kupila takšnega orožja, podarja »svojim« džihadističnim milicam v Siriji.
