Evropa v Milanu, Italija v Rimu

Na evropskem vrhu prvič tudi premier Miro Cerar. Nemiri v Milanu, zmeda v rimskem senatu.

Objavljeno
08. oktober 2014 23.43
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Razvojni načrti, zagon gospodarstva in boj proti brezposelnosti so bili v središču pozornosti dveh srečanj, ki so ju danes pripravili v Italiji. V Milanu so se evropski voditelji dobili na neformalnem srečanju o razvoju, delu in predvsem brezposelnosti. V Rimu so se o zaupnici vladi na isto temo tolkli italijanski politiki. Nemiri v Milanu so se dogajali na ulicah, v Rimu pa kar v senatni dvorani, kjer so izvoljenci Gibanja 5 zvezd uprizorili pravo vstajo, na vladne klopi so metali kovance.

Za italijansko javnost je bilo bolj zanimivo in pomembno zasedanje senata, ki se odloča o Renzijevih reformah, predvsem o načrtih za novo delovno zakonodajo, ki naj omogoči odpiranje novih delovnih mest in s tem gospodarski zagon, ki ga Italija nikakor ne dočaka, čeprav tako rekoč vsako leto zamenja vlado, ki naj prinese čudež. Brezposelnost je kljub dosedanjim ukrepom izjemno visoka, kar 13-odstotna, med mladimi pa nima dela kar polovica tistih, ki končajo šole in nimajo kam.

Grožnje kovinarjev

Čeravno je nova delovna zakonodaja še v oblakih, so napovedani premiki dvignili na noge sindikate. Danes so se sindikalni voditelji, zlasti tisti z levega sindikalnega krila in iz sindikatov kovinarjev, oglasili z grožnjami, da bodo s splošnimi stavkami sprožili ustavitev pro­izvodnje in zapiranje tovarn. Tokrat ne po volji delodajalcev, ampak delavcev, so grozili kovinarji.

Ker je premier Renzi skladno z evropskimi smernicami pripravil novo delovno zakonodajo in se odrekel stari zakonodaji z razvpitim 18. členom delavskega statuta, so senatorji Gibanja 5 zvezd, ki ga vodi komik Beppe Grillo, danes uprizorili uporniško predstavo z metanjem novčičev na klopi ministrov, ki so spremljali zasedanje. Zmerjali so senatorje vladnih strank, medtem ko so jih na ulicah podpirali sindikalisti. Zasedanje so večkrat prekinili.

36 disidentov

Renzijeva vlada je na glasovanje o delavski zakonodaji, s katero se Italija poslavlja od stare sindikalne tradicije z zagotovljenimi delavskimi pravicami, vezala zaupnico. Bolj nevarna od metanja novčičev in sindikalnih protestov na ulicah je bila zanjo grožnja dela parlamentarcev vladajoče Demokratske stranke, da bodo glasovali proti vladnim ukrepom in se s tem pridružili 5 zvezdam. Disidentov Demokratske stranke, ki nasprotujejo reformam svojega strankarskega sekretarja Renzija, je kar 36.

Kljub načelni soglasnosti med skupinama so demokratski senatorji (tisti iz vrst starejših, tradicionalnih privržencev nekdanje komunistične partije) napovedali, da bodo podprli Renzija, čeprav se glede delavske zakonodaje z njim ne strinjajo.

Zaradi napetosti v senatu, kjer je bila v igri njegova usoda, se je premier Matteo Renzi, ki ta čas predseduje tudi Evropski uniji, šele popoldne pridružil evropskim kolegom, ki so se zbrali v Milanu na neformalnem srečanju o vprašanjih, ki so tesno povezana z razpravami v rimskem senatu. Ob ministrih za delo (Slovenijo je zastopala Anja Kopač Mrak) je prišlo 15 predsednikov vlad, med njimi prvič tudi slovenski premier Miro Cerar. Zanj so bila, kakor poročajo iz Milana, pomembna predvsem bilateralna srečanja z evropskimi kolegi.

Kritike med vrsticami

Italijanske prireditelje neformalnega srečanja predsednikov vlad in ministrov za delo je danes v Milanu zanimalo, kaj o njihovih reformah mislijo partnerji, predvsem Nemci in Francozi, ki so praviloma najbolj kritični do italijanskih nikoli uresničenih reform. Dočakali so prijazne besede, zraven pa trčili tudi ob kritike, skrite med vrsticami. Vse skupaj so prevedli v ugotovitev, da Evropa od Rima še naprej zahteva trde reforme delovne zakonodaje. Tudi zato so bili protesti sindikalnih organizacij in mladinskih centrov toliko glasnejši, na milanskih ulicah je prišlo tudi do spopadov s policijo.

Srečanje, namenjeno razpravi o ukrepih za zagon gospodarske rasti in za boj proti brezposelnosti, ni prineslo sklepov, bolj značilen zanj je bil nov spopad med Berlinom in Parizom o proračunski politiki. Francija se je še enkrat zavzela za razvojno politiko proti varčevanju, napovedala je tudi večji finančni primanjkljaj od dogovorjenega, oboje je šlo izjemno na roko gostitelju, italijanskemu premieru Renziju.