Tiskane izdaje
V bolgarski Varni so se na večerji srečali predstavniki vrha Evropske unije in Turčije. Obe strani sta se na srečanju, ki je spominjalo na »vljudnostno« kavo nekdanjih partnerjev, obnašali (pretvarjali), kot da se v zadnjih letih ni zgodilo nič prelomnega in je turško približevanje EU še vedno »živ proces«. Iluzija bi težko bila večja.
»Turčija je demokratična in pravna država, ki spoštuje temeljne človekove pravice,« je pred vodilnimi evropskimi tehnokrati v Varni dejal turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan. Zvenelo je kot prvovrstna politična šala, celo satira, a to žal ni bila. Njen avtor je namreč po propadlem poskusu vojaškega udara 15. julija 2016 porinil državo globoko v avtoritarnost, kjer ni prostora ne za vladavino prava ne za človekove pravice. Nasprotno. Država kandidatka za pridružitev Evropski uniji je postala simbol kršenja človekovih pravic ter izkoriščanja sodstva - in drugih pravnih sredstev - za obračunavanje z opozicijo in civilno družbo. Kolikor je te sploh še ostalo. Obenem je Turčija - s tiho privolitvijo Evropske unije - krenila na vojaški pohod po severozahodni Siriji, ki je namenjen razbitju kurdske avtonomije in vojaških zmogljivosti.
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan med novinarsko konferenco v Varni. Foto: Stoyan Nenov/Reuters
Med čistkami, ki jih je po propadlem poskusu državnega udara začel izvajati režim Stranke pravičnosti in razvoja (AKP), je bilo po podatkih spletne strani Turkey Purge do zdaj priprtih 133.257 ljudi. Izmed teh je trajno v zaporu 64.998 ljudi. Odpuščenih ali »suspendiranih« je bilo 151.967 ljudi. Med njimi največ državnih uradnikov, policistov, vojakov, zdravnikov in, denimo, 5822 akademikov ter 4463 sodnikov in tožilcev. Oblasti so v celostnem obračunu z opozicijo zaprle tudi 3000 izobraževalnih institucij.
Pogrom so doživeli tudi mediji - v zadnjem letu in pol je bilo zaprtih kar 189. Ob tem je bilo aretiranih 319 novinarjev. Polovica jih je še vedno za zapahi - nikjer na svetu ni zaprtih toliko novinarjev kot v Turčiji. Oblasti so več deset tisoč ljudem zasegle potne liste. Za zapahi so tudi številni aktivisti, kurdski opozicijski politiki in pripadniki domačih ter, predvsem, tujih nevladnih organizacij - uradna Ankara je uspešno razgradila civilno družbo, ta totalitarni proces pa je dobil prvi večji »pospešek« že med protesti v istanbulskem parku Gezi junija 2013.
Skrajni čas za iskrenost
Kljub temu je turški predsednik pred vodstvom EU v Bolgariji še vedno lahko govoril o demokraciji, pravni državi, spoštovanju človekovih pravic in celo nadaljevanju procesa turškega približevanja Uniji. Na drugi strani so namreč sedeli politiki in birokrati, ki niti približno niso poklicani ali kredibilni, da bi solili pamet turškim oblastem in jim predavali o vzvišenih, na razsvetljenstvu in humanizmu osnovanih evropskih vrednotah, njihovo govorjenje o demokraciji, pravni državi in spoštovanju človekovih pravic pa je ob umiranju ljudi na evropskih mejah in sodnem pregonu katalonskih politikov podobno nekonsistentno kot - Erdoğanovo.
Turški predsednik Erdogan (levo) in predsednik evropske komisije Juncker. Foto: Stoyan Nenov/Reuters
Ne pozabimo. V trenutku, ko je EU s Turčijo pred dvema letoma sklenila tako imenovani evropsko-turški begunski dogovor, s katerim je Bruselj za 6 milijard evrov (dobesedno) prodal Ankari usodo stotisočev beguncev, je Evropa dokončno izgubila moralno pravico do razsojanja o dogajanju v Turčiji.
Le nekaj mesecev pozneje, v urah, ko so po ulicah Istanbula in Ankare vozili pučistični tanki, je EU z oportunističnim čakanjem na razplet dokončno prerezala popkovino svojih političnih in geostrateško pomembnih vezi s Turčijo in to - skupaj z Združenimi državami - kljub jasnim varnostno-obveščevalnim podatkom, da se v Turčiji nekaj pripravlja, pahnila neposredno v rusko naročje. Turčija je začela delovati realpolitično, kar se ni pokazalo le v njeni politiki do, denimo, Sirije in Iraka, pač pa tudi do geostrateško oslabljene Evrope, katere »skupna zunanja politika« je še bolj (ne)duhovita od Erdoğanovih prilik o demokraciji.
Treba je povedati na glas. Turška »evropska zgodba« je končana. Končana je tudi evropska »turška zgodba«. Odnos se mora vrniti v točko nič, balastno hlinjenje prijaznosti izhlapeti. Le tako bo - še kdaj - mogoča normalna, za sobivanje tako pomembna komunikacija.
