Tiskane izdaje
Berlin – Pokojni nekdanji nemški kancler Helmut Kohl naj bi kot prvi prejel evropske državniške žalne slovesnosti. O tem se zdaj s predsednikom evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem strinjajo tudi v Kohlovi CDU, velikega državnika pa bodo pokopali v pfalškem Speyerju, nedaleč od domačega Ludwigshafna, kjer je minuli petek umrl, star 87 let.
Evropska počastitev in pokop na njegovem Pfalškem bi bilo primerno slovo od nemškega kanclerja, pod katerim se je združena Nemčija trdno umestila v Evropo. Med njegovo dolgo vladavino so se nešteti norčevali iz »provincializma«, ki naj bi ga utelešal, a mu je prav ljubezen do domače dežele z lokalnimi specialitetami vred omogočila instinktivno spoznanje, kaj je dobro za Nemce in Evropo. Kohl v komunizmu obubožanim novim vzhodnim deželam sicer ni prinesel obljubljenih cvetočih pokrajin, te se razcvetajo šele zdaj, a je kot zgodovinar prepoznal in zagrabil prelomno priložnost.
Evropsko prihodnost gradil na prijateljstvu s Francijo
Zgodovinarji prav Helmutu Kohlu pripisujejo odpravo zgodovinskega »greha« železnega kanclerja Otta von Bismarcka, ki je leta 1871 prvič združil Nemčijo na katastrofalnem francoskem vojaškem porazu. Bliskoviti vzpon nemškega cesarstva je zelo pretresel tedanja razmerja velikih sil v Evropi ter na koncu utrl pot prvi svetovni vojni, ki je pomagala postaviti temelje še grozljivejše druge.
Po Konradu Adenauerju in drugih povojnih zahodnonemških kanclerjih je tudi Helmut Kohl evropsko prihodnost gradil na tesnem prijateljstvu s Francijo; ob nemškem združevanju je za pomiritev tesne zaveznice žrtvoval celo močno nemško marko. Zdaj velja, da dolgoletni nemški kancler pri ustvarjanju evropske arhitekture nikoli ni pozabil na druge države in še posebno ne na manjše. Njegove naklonjenosti in prijateljstva je bila deležna tudi Slovenija, ki brez močne nemške podpore morda ne bi tako hitro dosegla mednarodnega priznanja.
Politiku, ki je dosegel tako velik uspeh, pa so spodleteli odnosi s sinovoma. Walter in Peter Kohl sta bila še globoko prizadeta zaradi samomora svoje matere in kanclerjeve prve žene Hannelore, ki je trpela za hudo alergijo na svetlobo, ko se je Kohlu ob stran že postavila njegova poznejša druga žena Maike Richter. Oče je prekinil vse stike s sinovoma, ki sta celo o njegovi smrti izvedela iz medijev. Kohl tudi ne bo pokopan poleg Hannelore v Ludwigshafnu. Cerkev Svetega Bernarda v Speyerju je primernejša tudi zaradi svoje evropske pomembnosti, saj so jo leta 1954 posvetili tako nemški kot francoski duhovniki.
Helmut Kohl ni prvi veliki državnik, ki je odpovedal med domačimi štirimi stenami, tudi številni drugi visoki nemški politiki so bili ločenci, med njimi socialdemokratska legenda Willy Brandt. Razpad prve družine dolgoletnega krščanskodemokratskega prvaka pa je še bolj boleč, saj je njegova konservativna unija vedno stavila na družine, a samo besede niso dovolj – nujno je iskreno prizadevanje za dobre odnose. Kohl ga s svojima sinovoma ni zmogel, globoko pa so ga razočarala tudi nekatera druga razmerja.
Zgodovinska dediščina
Le dva meseca pred smrtjo mu je sodišče prisodilo milijon evrov odškodnine zaradi pisanja svojega življenjepisca o stvareh, ki jih sam ni želel predstaviti javnosti – na primer o namiznih manirah sedanje kanclerke Angele Merkel na začetku njene politične kariere.
So bile takšne besede malo maščevanje nad vzhodnonemško političarko, ki je politično obračunala z njim, potem ko ni želel izdati nezakonitih donatorjev svoji stranki? O tem lahko samo ugibamo, saj so ga hude poškodbe, ki jih je Helmut Kohl utrpel zaradi padca, v zadnjih letih močno ovirale pri javnih nastopih. A saj o njegovi zgodovinski dediščini odloča njegovo delo. Nemčija in Evropa še zdaj uživata mirovne dividende, ki jih je pomagal doseči tudi Helmut Kohl, čeprav jih zdaj načenjajo nove resne zaostritve v mednarodnih odnosih.
