Tiskane izdaje
Pred stavbo haaškega tribunala je stal ob transparentu Zveza taboriščnikov Bosne in Hercegovine. V rokah je držal izvod revije Time iz leta 1992, na naslovnici revije pa je njegova slika. Fikret Alić, živi okostnjak iz koncentracijskega taborišča Trnopolje. Koncentracijska taborišča v okolici bosanskega Prijedora je leta 1992 odkril novinar časnika Newsday Roy Gutman, nekaj dni za Gutmanom je do taborišča Trnopolje prišla še ekipa televizijske družbe ITN.
Fikret Alić, tako shujšan, da bi se lahko skril za steber, na katerega je bila vpeta bodeča žica, je postal simbol vojne v Bosni in Hercegovini ter simbol nasilja enot Ratka Mladića nad bošnjaškimi civilisti. Alić je žalostni simbol devetdesetih let prejšnjega stoletja. Danes je stal pred stavbo haaškega tribunala, stal je ponosno, z dostojanstvom v očeh.
Oktobra leta 1992, nekaj tednov po tem, ko je pobegnil iz koncentracijskega taborišča, je Alić prek Hrvaške pripotoval v Ljubljano. Star je bil komaj kaj več kot 20 let. Z njim sem sedel v predmestni gostilni, pred njim je bil velik krožnik, poln hrane, sam pa se je držal za glavo in še vedno ni mogel verjeti, da ni več sestradan. Težko je jedel. Nasilni stražarji so mu v taborišču Kemoterm, kjer je bil zaprt pred premestitvijo v Trnopolje, razbili zobe.
Pripovedoval je, kako ga je stražar silil, naj liže njegove vojaške škornje. Pripovedoval je o nasilju ljudi, ki so bili nekaj mesecev pred tem njegovi sosedje. Potem je spet gledal pod strop in iskal nadnaravno bitje, ki se mu lahko zahvali, da ne strada več. Fikreta Alića so takrat, oktobra 1992, sprejeli v ljubljanski Klinični center in ga natančno preiskali. V taborišču so najbolj trpele njegove ledvice, ker so ga stražarji tepli po ledvenem delu.
»Težko je, a upam, da bom po izreku sodbe srečen. Kako lahko kdo Mladića razglaša za heroja!?« je pred izrekom sodbe dejal Alić. Foto: AP
Za Fikreta Alića je med njegovim bivanjem v Ljubljani nekaj časa skrbela ameriška fotografinja Jana Schneider. Ko so enote generala Ratka Mladića junija 1992 obstreljevale sarajevsko predmestje Dobrinja, je bila Jana Schneider ranjena. Težko ranjen je bil tudi Ivo Štandeker, novinar Mladine; Ivo je 16. junija 1992 zaradi hudih ran umrl.
Alić je takrat povedal, da si želi nekam na zahod. Nekega dne je ugotovil, da je Jana Schneider izginila. Odpotovala je v ZDA. Alić je po nekaj mesecih bivanja v Ljubljani odpotoval na Dansko. Tam se je zaposlil in živel naslednji dve desetletji. Potem se je na delovnem mestu poškodoval in dobil dansko invalidsko pokojnino. Pred leti pa se je vrnil v Bosno in Hercegovino.
»Pravica je zmagala, vojni zločinec je obsojen,« je Fikret Alić povedal novinarjem pred haaško sodno palačo. »Ta primer bo preprečeval vojne zločine v prihodnosti. Pravici je zadoščeno,« je govoril.
Fikret Alić je preživel najhujše okrutnosti, ki jih zmore človek. Dostojanstveno je čakal, da sodišče po 25 letih izreče sodbo.
