Tiskane izdaje
Dokumentarni film, ki ga je prvi kanal ruske državne televizije predvajal ob 50. obletnici ustanovitve zdaj že pokojnega Varšavskega pakta, je razjezil Čehe in Slovake. V njem predstavljajo vojaško okupacijo nekdanje Češkoslovaške, s katero se je avgusta 1968 končala praška pomlad, kot upravičeno posredovanje skupne vojske socialističnega bloka proti »fašistom in nekdanjim esesovcem«, ki so z zahodno podporo pripravljali oboroženi prevrat.
V nekaj manj kot tri četrt ure dolgem filmu Varšavski sporazum. Strani, ki niso več tajne sta novinarka Marina Petuhova in režiser Dmitrij Ušakov prikazala zgodovino »obrambne« organizacije, ki jo je 14. maja 1955 v Varšavi ustanovilo osem evropskih socialističnih držav kot odgovor na grožnje »agresivnega« Nata.
Daleč največ in najostrejših odzivov je sprožil del filma, v katerem ruski udeleženci takratnih dogodkov in posnetki iz starih sovjetskih televizijskih poročil govorijo o praški pomladi in upravičujejo, zakaj so vojaki Varšavskega pakta zasedli Češkoslovaško. To za ustvarjalce filma ni bila nasilna vojaška prekinitev liberalnega poskusa »socializma s človeškim obrazom«, za katerega se je zavzemal tedanji prvi sekretar češkoslovaške komunistične partije Aleksander Dubček. Nasprotno, gledalcem razložijo, da so združene oborožene enote iz vsega socialističnega bloka, med katerimi je bilo tudi 40.000 poljskih vojakov (kakor ne pozabijo omeniti), soglasno preprečile »nasilni prevrat«, ki so ga pripravljali oboroženi skrajneži (»fašisti« in »nekdanji esesovci«) s podporo Nata.
»Predvajanje tega filma, ki poskuša spremeniti zgodovino in ponarediti zgodovinska dejstva o tako temačnem obdobju, povzroča škodo tradicionalno dobrim odnosom med Slovaško in Rusijo,« so zapisali na slovaškem zunanjem ministrstvu. V Pragi niso le protestirali, ampak je češki zunanji minister Lubomír Zaorálek v ponedeljek zaradi filma poklical na zagovor tamkajšnjega ruskega veleposlanika Sergeja Kiseljova, ki je moral odgovarjati tudi na vprašanja o ruskem seznamu sankcioniranih evropskih politikov. V obeh prestolnicah nekdaj skupne države so zlasti začudeni nad obnavljanjem »starih ideoloških klišejev«, ki so se jim prej že odpovedale tako sovjetske kot ruske oblasti. To je še v času nekdanje Sovjetske zveze storil že zadnji njen voditelj Mihail Gorbačov, za njim je obsodil zasedbo prvi demokratični ruski predsednik Boris Jelcin, njegov naslednik Vladimir Putin pa je še leta 2007 svojemu tedanjemu češkemu kolegu Václavu Klausu dejal, da Rusija čuti moralno odgovornost za takratne dogodke.
V spornem dokumentarcu »ocena teh tragičnih dogodkov dejansko ni videti kaj dosti objektivna«, je zapisal Aleksander Braterski v ruskem časniku Gazeta, Fjodor Lukjanov, ki vodi ruski svet za zunanjo in obrambno politiko, pa pravi, da tega pogleda na takratno dogajanje ni vodila »znanstvena objektivnost, ampak aktualna politična linija«, za katero sta »glavni grožnji oranžna revolucija in upor ljudstva«. Po njegovih besedah se je tak pristop k različnim zgodovinskim dogajanjem precej razširil po začetku ukrajinske krize. Tudi vdor sovjetske vojske v Afganistan so nekoč razglašali za »avanturo«, lani pa je ruski predsednik Vladimir Putin veteranom afganistanske vojne povedal, da je bil vzrok za napad na sosednjo državo »realna grožnja«.
