Francoski volivci in volivke so danes glasovali, kdo bo naslednji predsednik države. Ker je bilo med zadnjimi predvolilnimi preigravanji skorajda vse odprto in so zadnje napovedi kazale precej na tesno, velikega presenečenja v resnici ni. Sedmega maja se bosta za ključe Elizeja potegovala liberalec Emmanuel Macron, vodja gibanja En Marche!, in skrajna desničarka Marine Le Pen.
Enajstim kandidatom za prvi položaj, ki so predstavljali celotno politično paleto od skrajne levice do ekstremne desnice, so Francozi, kakor so pokazali rezultati vzporednih volitev (Ipsos-Sopra Steria) takole porazdelili glasove: vodja gibanja En Marche! Emmanuel Macron jih je dobil 23,9 odstotka, voditeljica Nacionalne fronte Marine Le Pen 21,7 odstotka, republikanec François Fillon 20 odstotkov, radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon 19,2 odstotka, socialist Benoît Hamon 6,3 odstotka, medtem ko so bili deleži zadnje šesterice zanemarljivi.
Volišča so bila odprta od osme ure zjutraj in so se zaprla ob 19. uri, le v velikih mestih ob 20. uri. Ob 17. uri je bila po podatkih francoskega notranjega ministrstva volilna udeležba 69,42-odstotna; pred petimi leti je bila za dober odstotek višja. Po ocenah pa naj bi bila volilna udeležba v prvem krogu okoli 80-odstotna.
Preštevanje glasov Foto: Reuters
V prvem krogu so volivci izbirali med enajstimi kandidati s celotnega političnega spektra od levega od desnega roba. Ankete javnega mnenja so vnaprej najbolje kazale skrajni desničarki Marine Le Pen (Nacionalna fronta), liberalcu Emmanuelu Macronu (gibanje En Marche!, Naprej!), radikalnemu levičarju Jean-Lucu Mélenchonu (France insoumise; Nepokorna Francija) in republikancu Françoisu Fillonu, za njimi pa tudi socialistu Benoîtu Hamonu.
Med kandidati, ki so imeli po javnomnenjskih raziskavah bolj malo možnosti, so Nathalie Arthaud (Lutte ouvrière, Delavski boj), François Asselineau (Union populaire républicaine, Republikanska ljudska zveza), Jacques Cheminade (Solidarité et progrès, Solidarnost in napredek), Nicolas Dupont-Aignan (Debout la France, Pokonci Francija), Jean Lassalle (Résistons! Uprimo se!) in Philippe Poutou (Nouveau Parti anticapitaliste, Nova antikapitalistična stranka).
Tokratne predsedniške volitve, ki jih je spremljalo več kot 650 novinarjev, med njimi veliko tujih, so prvič v Peti republiki organizirane v obdobju, ko so v Franciji razglašene izredne razmere: trajale bodo vsaj do 14. julija, je pred časom napovedal predsednik države François Hollande. V izogib morebitnim novim napadom in incidentom − javnost je pretresel četrtkov napad na Elizejskih poljanah, v katerem je ubit policist, še dva pa sta bila ranjena − so mobilizirali več kot 50.000 policistov in orožnikov ter še 7000 vojakov iz protiteroristične operacija Sentinelle.
Francoski volivci izbirajo predsednika. Foto: François Mori/AP
Doslej je bila kampanja polna presenečenj in obratov, zaznamovana je bila z aferami, notranjimi razkoli, s političnim disidentstvom, izdajami ... in tudi s precej nizkimi toni. Zdaj se bo hrup moral preliti v bolj precizno dvoglasje, srdit boj se komaj začenja: odločilni drugi krog bo 7. maja.
Ni malo Francozov, ki − nemara napol za šalo in napol zares − pravijo, kako bi ob morebitni zmagi nacionalistke Le Penove zapustili Francijo. Še ne štiridesetletni Emmanuel Macron ni samo veliko upanje za Francijo, ampak tudi za Evropo. Socialist Hamon, denimo, je takoj pozval svojo levo volilno bazo, naj čez štirinajst dni glasujejo zanj.
S povezovanjem proti razdiralnosti
V Franciji mora vsakdo dobiti svojo priložnost, verjame Macron. Christian Lequesne, profesor politologije na pariški Sciences Po in glavni urednik European Review of International Studies (ERIS), ga je pred časom za Delo označil za edinega pravega liberalca v tokratni kampanji. Liberalca s socialnim čutom.Bi se lahko na njegovo stran proti skrajni desničarki povezali volivci kandidatov, ki so izpadli iz tekme? Bi kot politični novinec lahko bil kos problemom, s katerimi se sooča Francija in jih ni malo; brezposelnost je desetodstotna, konec lanskega leta je dolg znašal 2160 milijard evrov, kar je 97 odstotkov BDP ...
Ekonomska kondicija Francije ni dobra − mandat socialista Françoisa Hollanda se bo v zgodovino zapisal kot precej porazen − in tudi družba je razbita. Socialne razlike so vedno večje, kakor so tudi vse bolj očitni razkoraki med posameznimi regijami po državi (najbolj prizadeta sta sever in sredozemski jug, medtem ko je še najbolj prizaneseno zahodu in Bretanji), pa tudi med velikimi mesti in podeželjem so nasprotja očitna.
Francoze najbolj tarejo brezposelnost, tudi strah, da bi se znašli na cesti, ter neenako dostopanje do izobrazbe − francoska šola razlik ne odpravlja, ampak jih, kot so kritični neredki sociologi, še ustvarja − in do zdravstva, v določenih predelih je zelo pereča tudi stanovanjska problematika: in z vsem tem so povezana nelagodna občutja, da niso varni.
Nevarno slepilo
Protekcionizem, ki ga zagovarja nacionalistka Marine Le Pen − ekonomski, nacionalni ... protekcionizem −, je za številne Francoze samo nevarno slepilo. A očitno je, da jih dobra petina včerajšnjih volivcev tudi verjame, da jih 48-letna političarka, evroposlanka, ki ima na grbi več finančnih afer − med drugim mora zaradi goljufij z lažnim delom plačati evropskemu parlamentu 300.000 evrov −, lahko varuje pred slabim.
Kandidatka za predsednico Marine Le Pen. Foto: Reuters
Bo njen izzivalec v drugem krogu Macron − čigar pogled na ekonomijo je po Lequesnu »liberalen, ne da bi ga zato imeli za neoliberalca; verjame namreč, da bi morali tržno ekonomijo regulirati z inštitucijami« − prepričal Francoze, da je možna drugačna pot? Boljša, povezovalna, strpnejša, tudi strpna do manjšin vseh vrst, laična, evropska, humanistična ... Kot je predvolilno ponavljal Macron, verjame v svobodo in predvsem v odprtost, 'saj je edini način, da napredujemo in pri tem ostanemo, kdor smo. Vedno me je zanimalo, kako je drugje'.