Franciji v vojni obljubljena pomoč Evrope

Prvič aktiviran mehanizem vzajemne obrambe, konkretne oblike pomoči članic so še vedno uganka.

Objavljeno
17. november 2015 22.23
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – »V primeru oboroženega napada na ozemlje članice ji morajo druge članice skladno z 51. členom ustanovne listine Združenih narodov zagotoviti pomoč in podporo z vsemi razpoložljivimi sredstvi.«

Tako se začne doslej skoraj neznana in neuporabljena 7. točka 42. člena lizbonske pogodbe, klavzula o vzajemni obrambi. Nanjo se je po petkovih terorističnih napadih sklicevala Francija, ko je članice EU zaprosila za pomoč. Klavzula iz evropske pogodbe je kvečjemu blaga različica 5. člena severnoatlantske pogodbe, po kateri je napad na eno članico napad na vse. Uporabile so ga ZDA po napadih v New Yorku in Washingtonu 11. septembra 2001.

Zakaj se Pariz ni obrnil na Nato?

To je vodilo do široke operacije proti talibom v Afganistanu in namestitve zavezniških sil pod Hindukušem. Kakšna bo konkretna pomoč članic EU Parizu – obljubile so jo vse –, je povsem nejasno. Zanimivo je, da klavzula odreja, da morajo biti obveznosti skladne z obveznostmi iz Nata, »ki je za njegove članice še vedno temelj njihove kolektivne obrambe in njihovega izvajanja«. Poleg tega klavzula ne sme vplivati na posebno naravo varnostne in obrambne politike posameznih članic. To je namenjeno nevtralnim članicam, kakršni sta Avstrija in Švedska.

O razlogih, zaradi katerih se Francija ni sklicevala na 5. člen severnoatlantske pogodbe, je veliko ugibanj. Po enem od njih noče vznemirjati Rusije, s katero Zahod sodeluje v prizadevanjih za diplomatsko rešitev v Siriji. Poleg tega so ZDA kot glavna Natova sila že močno angažirane v bitki proti Islamski državi (IS). Nezanemarljiv je specifičen položaj Francije v zavezništvu in, zgodovinsko gledano, bolj odklonilen odnos do njega. Francija se je šele leta 2009 po 43 letih odsotnosti vrnila v Natove integrirane poveljniške strukture. V jedrski politiki še vedno ohranja neodvisnost.

Francoski minister za obrambo Jean-Yves Le Drian je v Bruslju razlagal, da si v praksi predstavljajo povezovanje zmogljivosti v Iraku in Siriji. Pričakuje še pomoč v drugih operacijah. »Francija ne more narediti vsega. Ne more delovati sama,« je povedal. Ukrepa v Sahelu, Libanonu, Srednjeafriški republiki. Velikokrat se ji zdi, da jo druge članice puščajo na cedilu. To je bilo še posebno očitno med njeno intervencijo v Maliju. Niti v zahtevah po delitvi finančnih bremen operacije niso bili uspešni.

Evropska obrambna klavzula sicer lahko pomeni vojaško pomoč drugih članic, a tudi še veliko drugega. Brez zaledja v Natu bi Unija težko izvedla operacije večje razsežnosti. Še več, generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je opozoril, da so že tako vse članice zavezništva v mednarodni koaliciji proti IS. A med številnimi članicami ni nobenih želja po nadaljnjih vojaški intervencijah, še posebno proti IS na kopnem. Neomejene solidarnosti, kakršno je tedanji kancler Gerhard Schröder po 11. septembru obljubil predsedniku ZDA Georgeu Bushu, ni na obzorju.

»Francija je bila napadena, napadena je bila vsa Evropa,« je razglasila visoka zunanjepolitična predstavnica EU Federica Mogherini. Vprašanje pomoči se bo urejalo na dvostranski ravni med članicami in Francijo. EU je pripravljena pomagati pri usklajevanju. Nemška ministrica za obrambo Ursula von der Leyen si bolj kot vojaško pomoč v intervenciji proti IS v Siriji in Iraku predstavlja razbremenjevanje Francije v drugih državah.

Sklicevanje na klavzulo kot začetek razprav

Sklicevanje na klavzulo da je »začetek razprav«. Von der Leynova je omenjala še več pomoči (v orožju in usposabljanje) kurdskim pešmergam, ki se na severu Iraka bojujejo proti IS. V drugih članicah je podobno. Slovenija po besedah ministrice za obrambo Andreje Katič pričakuje začetek dvostranskih pogovorov v prihodnjih tednih. V prvi fazi je pričakovana boljša izmenjava obveščevalnih podatkov, ki še vedno šepa. Tudi boljši nadzor meje EU je med pričakovanimi ukrepi.

Za ministra Le Driana je sklicevanje na klavzulo »predvsem politično dejanje«. Pariz pričakuje solidarnost, ki bo segla dlje od velikih besed. Skupna evropska varnostna in obrambna politika namreč ni veliko več kot brezzobi tiger. Kljub temu lizbonska pogodba teoretično dopušča, da bi se skupina držav bolj povezala in ukrepala skupaj.